ALI NAŠA BIOLOGIJA DETERMINIRA NAŠE VEDENJE? DOES BIOLOGY DETERMINE BEHAVIOUR?

http://www.texasbar.com/AM/Template.cfm?Section=Texas_Bar_Journal&Template=%2FCM%2FContentDisplay.cfm&ContentID=17709

Odličen članek; great article!

EANL - EUROPEAN ASSOCIATION FOR NEUROSCIENCE AND LAW

http://www.neurolaw-eanl.org/

OUR FACEBOOK PAGE - NAŠA STRAN NA FACEBOOKU

https://www.facebook.com/pages/LISA-contemporary-Project-Of-Law-Neuroscience-Psychotherapy/755974641085897

ZAKAJ PROJEKT IN KAKO JE DO TEGA PRIŠLO

Zakaj sem formiral projekt LISA contemporary?
Dobro vprašanje. Ideja sega že v leto 2006. Bilo je res posebno leto. Začelo se je nekje aprila 2006, ko sem vneto brskal knjigo o kibernetiki in teorijah sistemov. Tedaj v 2. letniku Pravne fakultete v Mariboru, sem že nekako v sebi  želel povezati družboslovje z naravoslovnimi vsebinami. Presenetil me je ravno predmet Pravne informatike, kjer sem bil seznanjen z drugačnim pogledom združevanja in rešitvami informacijskih sistemov in prava.Ti sistemi so so me kratkomalo zelo očarali.
Spomnim se Festivala Magdalene v Mariboru leta 2006. Bil je izjemen dogodek, najboljši od Magdalene, poslušal sem predavanja o oblikovanju, oglaševanju in novih pogledih družbene odgovornosti.Na predavanju se mi je utrnila misel o tem, da bi poskusil z takšno idejo tudi sam.
Kibernetika tako torej; in pravo. In nekaj še.
Sociologija? Umetnost?
Tako sem v angleščini skoval kratice : Law, Informatization, Sociology, Art. LISA.
Ker pa me zanima napredek, (ni samo družbeno - ideološka paradigma, temveč morebiti izboljšuje življenja v družbi) sem nekako začutil žarek svetlobe in optimizma.Tako sem dodal contemporary. Modernost. Ker imam modernizem zelo rad.
Vendar tedaj še ni bila ideja dovolj zrela. Vsekakor nisem imel veliko časa za tak projekt. Niti sredstev.Projekt je moral počakati vse do konca 2013.
V vsem tem času, sem tudi proučeval psihologijo in psihoterapijo. Naj omenim, da sem tudi začutil spremembo v družbeni klimi (med ljudmi). In to od 2006 do danes. Popolnoma drugače je. Drug občutek.
Odločil sem se tako za projekt prava, nevroznanosti in psihoterapije. Ohranil pa sem ime LISA contemporary. Ker čutim, da vse tri discipline imajo  moč izboljšati življenja ljudi in na interdisciplinarni način vplivati na višjo kvaliteto le teh. In povečati rešitve in možnosti.
To bo kar dovolj.

PRIMERI PREFRONTALNEGA KORTEKSA ODGOVORNEGA ZA PRO - SOCIALNO VEDENJE

Anterior cingulate cortex Empathy / Območje odgovorno za empatijo

Orbital PFC Regret / Območje odgovorno za obžalovanje

Ventromedial PFC Ethical decisions / Območje odgovorno za etične odločitve

 

 

 

 

Ventrolateral PFC Inhibition of behaviour / Območje odgovorno za prepovedana vedenja

 

 

 

Dorsolateral PFC Reasoning / Območje odgovorno za osmišljanje



THE TRIALS OF NEUROLAW

ZAPORNIKI POTREBUJEJO MENTALNO NEGO - PSIHIATRIČNA NEGA IMA VEČJE UČINKE NA ZMANJŠEVANJE RECIDIVE KOT ZAPORNA KAZEN

 ROBERT BYRON, 1. MAREC 2014, ameriški odvetnik za kazenski postopek ter psihiatrično zastopanje
PREVOD: DEJAN TULIMIROVIĆ
Revija Scientific American Mind

Kljub temu, da videvamo na televizijskem programu vse mogoče, je oprostilna sodba za » kaznivo dejanje zaradi bistveno zmanjšane prištevnosti« skoraj izjema. Večina obtožencev, ki trpi zaradi duševne motnje konča v zaporih – študije kažejo, da več kot polovica vseh zapornikov v ZDA trpi za vsaj eno od klasificiranih duševnih motenj (bolezni). Število se giblje okrog milijon ljudi; sam kazenski sistem v ZDA pa vlaga zelo malo sredstev za zdravljenje ali rehabilitacijo zapornikov. Stopnja recidive je tako izjemno visoka, predvsem pri tistih izpuščenih obsojencih, ki še vedno trpijo za resnimi duševnimi motnjami.
Forenzični oddelki psihiatričnih bolnišnic pa na drugi strani zdravijo obtožence, ki jih je sodna odločba oprostila zaradi razlogov bistveno zmanjšane prištevnosti (neprištevnosti). Ti oddelki imajo izjemno visok uspeh pri preprečevanju, da bi se obtoženci še kdaj vrnili h kriminalnim dejanjem. Iz podatkov študije Viktorije Harris – forenzične psihiatrinje iz univerze v Washingtonu, ki je bila izvedena v Kaliforniji, državi New York in Oregonu leta 2000; izhaja, da so storilci, ki so se zdravili v psihiatričnih bolnišnicah veliko manj nagnjeni k ponovitvenemu kaznivem dejanju, kot tisti, ki niso bili obravnavani ali zdravljeni. Psihiater Jeremy Coid in njegovi sodelavci iz bolnišnice St. Bartolomew v Londonu, pa so leta 2007 naredili raziskavo za Veliko Britanijo, ki je pokazala, da zdravljeni storilci kažejo kar za 60% manjše nagnjenje k ponovitvenemu kaznivemu dejanju, kot nezdravljeni storilci in kar za 80% se zmanjša nagnjenje k uporabi hudega nasilja.
Takšne študije nam kažejo, da je zdravljenje učinkovito, vendar pa se zapiranje storilcev z duševnimi motnjami e vedno nadaljuje, zaradi kompleksnejših vzrokov; eden takšnih je tudi stališče in pogled same družbe na duševne motnje – še posebej na odvisnost – in zaradi visokih stroškov psihiatričnega zdravljenja. Vendar mislim, da je rešitev vseeno v dosegu naših moči. Connecticut program na primer vojnim veteranom, ki so storili vojne zločine alternativno dovoljuje, da izberejo psihiatrično zdravljenje namesto drugega prestajanja kazni. Podpora javnosti in ozaveščenost glede takšnih programov, sta bistveni k prekinitvi cikla kriminalitete, tega pa obstoječi kazenski sistem v ZDA za zdaj samo podaljšuje.

ZAPORI KOT PSIHIATRIČNE INSTITUCIJE

 Kazenski sistem deluje v precejšnem delu kot pomočnik naših neurejenih psihiatričnih institucij. Epidemiolog Jacques Baillargeon in njegovi sodelavci iz univerze v Texasu na oddelku za medicino, so naslovili to situacijo kot »nacionalno zdravstveno krizo« in ugotovili, da prihaja s strani pogubnega sinergizma različnih struj družbenega razvoja. Kot prvo, iznajdba prvega antipsihotičnega zdravila v 60' letih prejšnjega stoletja je vodila k zapiranju večjega števila psihiatričnih bolnišnic, ki so bile tedaj na voljo. Te bolnišnice bi naj bile zamenjane z drugimi družbenimi rešitvami, a v realnosti se ta ukrep ni posrečil. Skoraj istočasno so tedaj zavarovalnice omejile zdravstveno zavarovanje za zdravljenje duševnih bolezni. Kot tretje je »vojna proti drogam« v začetku 80' let povečala število odvzemov prostosti za kazniva dejanja povezana z mamili in fiksirala visoke kazni. Tako je veliko število storilcev kaznivih dejanj, ki so trpeli za duševnimi motnjami ali bili odvisni od mamil (ponavadi pa kar oboje) bilo zaprtih za dolga obdobja, brez ustreznega zdravljenja. Ko pa so bili izpuščeni, zanje družba ni storila ničesar; na voljo ni bilo ne zdravljenj, ne služb in tudi ne bivališč. Takšno stanje je vodilo v masoven porast brezdomstva, nadaljnega mentalnega propada in kronična ponovitvena kazniva dejanja, ki jih je danes moč opaziti.
Sociolog Jason Schnittker in sodelavci z univerze Pennsylvania, so leta 2012 z študijo ugotovili, da je zakonodaja kriminalizirala večji del »psihiatričnih motenj«, še posebej zasvojenost z substancami, katero pa psihiatrična diagnostična knjiga – DSM-5, kategorizira kot resno psihiatrično motnjo. Torej takšna kriminalizacija odvisnosti od substanc kot ugotavlja Schnittker, pomeni, da odvisniki prej ali slej končajo v zaporu, katere vzrok pa je ravno duševna motnja.
Večji del teh duševno motenih (ali bolnih) storilcev v zaporih ni zdravljenih. Število takšnih se pa povečuje. Schnittker poroča za zadnjih 30 let; število zapornikov se je povzpelo od leta 1980 do 2009 iz števila 149.000 na 749.000. Tako ,ko novi zaporniki prihajajo, drugi zaporniki odhajajo. Nacionalno gledano, 700.000 zapornikov je vsako leto izpuščenih, kar pomeni po podatkih Nacionalnega instituta za zdravje, 350.000 je takšnih, ki se vrnejo nezdravljeni v družbo. Pričakujemo lahko, da bo večina teh ljudi ponovila kaznivo dejanje.
Jasno je, da takšen sistem ne deluje. Pravzaprav takšen neučinkovit sistem teče vzporedno z učinkovitim sistemom forenzičnih bolnišnic, kjer se znajdejo obtoženi, ki pa jim je bila izrečena oprostilna sodba zaradi bistveno zmanjšane prištevnosti v primeru določenega kaznivega dejanja.
Seveda pa takšnega izida ni lahko doseči, saj mora zastopnik po zakonu (odvetnik) pri pomoči storilcu kaznivega dejanja dokazati, da le ta ni imel nadzora nad svojim vedenjem in se ga ni zmogel zavedati (ustrelil je policista, ker je mislil, da ga ta ogroža preko televizijskega kanala). Zelo majhno število storilcev kaznivih dejanj, nekje okrog 1% vseh obsojenih, je bilo oproščenih zaradi vzroka neprištevnosti. Forenzične bolnišnice sicer omejijo svobodo storilcem, vendar pa dosegajo radikalno drugačne rezultate. Tako sta prisotna oba sistema v našem kazenskem sistemu, vendar pa ravno zapori povzročajo, da storilci bolj pogosto kršijo zakonodajo, v večji meri, kot tisti zaporniki, ki ne trpijo za duševnimi motnjami. Nasproti pa sistem forenzičnih bolnišnic smatra storilce kaznivih dejanj za paciente, ki zmorejo in se lahko rehabilitirajo in ki se vrnejo v družbo, kot ljudje, od katerih lahko pričakujemo veliko k doprinosu družbe.

ZDRAVLJENJE KRIMINALITETE

 Radikalna razlika med obema sistemoma je opisana na primeru iz Connecticuta, kjer imam svojo pravno prakso. V Poročilu Recidive iz leta 2010, sta oddelek za kazensko Sodišče Connecticut in Služba za statistiko analizirala 16.241 zapornikov, izpuščenih tekom leta 2005. 1514 zapornikov je bilo klasificirano kot resno motenih, vključno z zaporniki, ki so trpeli za kronično shizofrenijo in bipolarno motnjo z pogostimi psihotičnimi epizodami, ki so potrebovali zdravila in pomoč pri dnevnih aktivnostih, analiza je zajela tudi takšne, ki trpijo za osebnostno borderline motnjo z pogostimi samomorilnimi nagnjenji. Nekateri so trpeli še huje - od akutnih psihotičnih stanj, do težkih depresij, samomorilnih nagnjenj, prevladujoče nenehne anksioznosti. Stopnja recidive za ponovitvena kazniva dejanja je bila pri teh 16.241 zapornikih precej visoka -67,5% v času 3 let od izpusta iz zapora. Stopnja tistih z motnjo pa je bila celo višja, vendar poročilo ne pove točno koliko.
Forenzične bolnišnice poskrbijo za efektivno alternativo zaporom, predvsem storilcem kaznivih dejanj, ki trpijo za duševno motnjo. Oddelki sodišč za duševno zdravje ponujajo ravno slednje. Klinični psiholog Dale E. McNeil iz kalifornijskega psihiatričnega inštituta univerze v Kaliforniji v San Franciscu, poroča, da so bila na voljo leta 2007 - v 34 državah ZDA – ravno takšna sodišča, ki pa so pripomogla k zmanjšanju recidive in zmanjšanju nasilja. Značilnost takšnih sodišč je predvsem ta, da omogočajo storilcem kaznivih dejanj ločeno obravnavo, predvsem za tiste, ki trpijo za duševno motnjo, postopek je prilagojen, usposobljeni pa so tudi sodniki in zastopniki (odvetniki). Storilcem tako ponudijo opcijo ne kontroverznega postopka, v katerem sledijo predvsem rehabilitacijskemu planu, v zameno pa ponudijo zmanjšano stopnjo sankcije. McNeilova študija je vključila 170 posameznikov izbranih izmed 8.325 obtožencev z ugotovljeno duševno motnjo za obdobje 8.3 meseca, nekateri od teh so šli skozi postopke sodišča za mentalno zdravje, nekateri pa skozi navadne sodne postopke. Študija je pokazala, da tisti, ki so bili obravnavani na tem posebnem sodišču so pokazali v veliki meri manjše ponovitvene delikte kot tisti, ki so bili obravnavani po ustaljenih postopkih. Če nadaljujem, rizik za ponovitvena kazniva dejanja se je razpolovil. Čeprav študija ni zajemala naključnih obtožencev in je bila narejena samo za področje San Francisca, kaže McNeilova študija uskladitev z konsistentnimi trendi: za storilce kriminala, ki trpijo za duševno motnjo zdravljenje deluje; deluje še posebej dobro za zmanjšanje agresivnih in nasilnih kaznivih dejanj.

ALI NAJ DRUŽBA NOSI STROŠKE ZDRAVLJENJA ZAPORNIKOV?

 Vemo, da ima zdravljenje dobre rezultate. Vseeno pa obstajajo velike ovire glede obravnave duševno motenih storilcev kaznivih dejanj. Kot prvo, zdravljenje ni poceni. V Connecticutu je letni strošek zapora 33.000 USD za posameznega storilca.
Letni strošek za storilca kaznivega dejanja v forenzični bolnišnici pa dosega 500.000 USD. Psihiatri imajo tako precej višjo ceno kot pa zaporniški pazniki, vendar se ne morem načuditi od kod takšna razlika v stroških, za celotnih 467.000 USD; izgleda, da gre za večjo anomalijo v sistemu. Osnovno psihiatrično zdravljenje pacientov je mnogo cenejše, čeprav ne morem dobiti podatka za koliko je ceneje. Prednost tistih držav v ZDA, ki klasificirajo storilca kot pacienta, pomeni storilčevo upravičenost do zdravstvenega zavarovanja (Medicaid), to pa pomeni da polovico stroškov zdravljenja krije Zvezna vlada ZDA. To pa je strošek, ki ga družba lahko prenese.
Strošku zdravljenja duševno motenih zapornikov pa se upira kar precej prebivalstva. Splošno mnenje je takšno, da najsi bodi storilec moten ali ne, vsekakor ostaja moralno odgovoren za kazniva dejanja, zakaj jih potemtakem ne kar obdržati v zaporu? Pa še veliko ceneje je.
Mislim, da je odgovor na to dilemo precej jasen, če se upošteva etiologija (izvor) duševnih bolezni, ki pa bolj upošteva vpliv okoliščin in drug razvojnih izkušenj kot pa prirojenih značajskih hib, ki se izrazijo skozi simptomatiko bolezni. Prvotna psihiatrična diagnostična knjiga (DSM), je bila izdana leta 1952 v velikem obsegu zato, da bi se okarakterizirale motnje, ki jih je povzročila 2. svetovna vojna. Tedaj je več kot milijon vojakov trpelo za resno simptomatiko, kar je poglobilo nezmožnost za boj. Tedaj psihiatri niso imeli sistema za opis teh motenj. Te motnje z resnimi simptomi so bile povzročene zaradi vojnih okoliščin, ne pa moralnih razlogov; več bitk je vojak preživel, večja možnost se pojavi, da bo trpel za duševno simptomatiko. Iz tega lahko sklepamo, da tisti, ki so razvili določeno motnjo, ne glede na genetsko predispozicijo in okoliščine, niso odgovorni za svoje duševno stanje. Tak argumentacijski pogled sovpada z Schnittker-jevo študijo, da je travmatično otroštvo povezano tako z večjimi možnostmi kaznivih dejanj in tako z psihiatrično motnjo (boleznijo) odraslih prebivalcev. Zdravljenje duševno motenih storilcev je tako enako pravično, da se reducira recidiva kaznivih dejanj in pravično za tiste, ki sami niso odgovorni za svoje duševno stanje.

ZGODNJA PREVENTIVA

 Glede na to, da je izjemno težko dokazati, da storilec kaznivega dejanja resnično ni bil prišteven (bistveno zmanjšano prišteven) in zato ne nosi subjektivne (krivdne) odgovornosti in glede na to, da še vedno ni jasna ločnica med storilci, ki trpijo za duševno motnjo, ki jih dela ranljive in tistimi, ki za motnjo ne trpijo in so pogosto odgovorni za svoja dejanja – nas zanima zgodnja preventiva te problematike. Oddelki sodišč za duševno zdravje so pa specializirani tiste storilce kaznivih dejanj, ki se ne morejo izogniti zaporu in hkrati ne dobijo zdravljenja in jih je treba šele diagnosticirati. Eden izmed uspešnih programov v Connecticutu sodeluje s skoraj polovico veterani, ko se ti znajdejo pred kazenskim sodiščem, program ščiti storilce pred kaznimi ali jim kazni odpustijo v zameno za temeljito psihiatrično zdravljenje.
Ta politika intervencije jasno kaže na to, da je za dobro družbe vsekakor boljša opcija zdravljenje duševno motenih (bolnih) storilcev kot pa enostavno zapiranje v zapor. Tako smatram, da veterani niso sami odgovorni za svoje reakcije na vojne groze, v katere so celo nekateri verjeli. Vojna pa ni edini aspekt modernega življenja, ki lahko povzroči duševno motnjo. Poročilo Schnittker-ja iz leta 2006 kaže, da je bilo tedaj kar 7.5 % odrasle populacije v ZDA (ali 16.000 milijonov ljudi) zapornikov ali bivših zapornikov torej število ljudi, ki se približa številki nezaposlenosti v letih 2008 – 2009.
Tako se je število brezposelnih, še posebej moških približalo številu storilcev kriminalnih dejanj v teh letih. Pravo vprašanje se postavi, koliko izmed nas je popravilo svoje slabosti iz zgodnjih let? Lahko samo upamo, da bomo sledili napredku novih aktualnih moči, kot so to naredili v nekem drugem obdobju, ko so opazili, da se prave potrebe ljudi za produktivno življenje skrivajo v psihi posameznika in celotnega naroda. Ljudje, ki storijo kriminalna dejanja (kazniva dejanja) in ki so ustrezno obravnavani, imajo veliko manj ponovitvenih dejanj kot nezdravljeni obtoženci in celo obtoženci, ki ne trpijo za nobeno motnjo. To razkriva, da je za večino motenih obtožencev problem predvsem psihološke narave, ne pa moralne. Prepoznati bi morali dejstvo, da neugodne razmere producirajo neugodne posledice. Tako ne bi smeli kriminalizirati ljudi, ki zbolijo morebiti zaradi onesnažene vode ali tiste, ki zbolijo zaradi izpostavljenosti vojne. Zanje ne bi smela obstajati etiketa defektnosti in izobčenosti. Kot družba, smo jih dolžni zdraviti, tako kot duševno motene na splošno, ne glede na kakšen način tudi motnjo izražajo.