ALI NAŠA BIOLOGIJA DETERMINIRA NAŠE VEDENJE? DOES BIOLOGY DETERMINE BEHAVIOUR?

http://www.texasbar.com/AM/Template.cfm?Section=Texas_Bar_Journal&Template=%2FCM%2FContentDisplay.cfm&ContentID=17709

Odličen članek; great article!

EANL - EUROPEAN ASSOCIATION FOR NEUROSCIENCE AND LAW

http://www.neurolaw-eanl.org/

OUR FACEBOOK PAGE - NAŠA STRAN NA FACEBOOKU

https://www.facebook.com/pages/LISA-contemporary-Project-Of-Law-Neuroscience-Psychotherapy/755974641085897

ZAKAJ PROJEKT IN KAKO JE DO TEGA PRIŠLO

Zakaj sem formiral projekt LISA contemporary?
Dobro vprašanje. Ideja sega že v leto 2006. Bilo je res posebno leto. Začelo se je nekje aprila 2006, ko sem vneto brskal knjigo o kibernetiki in teorijah sistemov. Tedaj v 2. letniku Pravne fakultete v Mariboru, sem že nekako v sebi  želel povezati družboslovje z naravoslovnimi vsebinami. Presenetil me je ravno predmet Pravne informatike, kjer sem bil seznanjen z drugačnim pogledom združevanja in rešitvami informacijskih sistemov in prava.Ti sistemi so so me kratkomalo zelo očarali.
Spomnim se Festivala Magdalene v Mariboru leta 2006. Bil je izjemen dogodek, najboljši od Magdalene, poslušal sem predavanja o oblikovanju, oglaševanju in novih pogledih družbene odgovornosti.Na predavanju se mi je utrnila misel o tem, da bi poskusil z takšno idejo tudi sam.
Kibernetika tako torej; in pravo. In nekaj še.
Sociologija? Umetnost?
Tako sem v angleščini skoval kratice : Law, Informatization, Sociology, Art. LISA.
Ker pa me zanima napredek, (ni samo družbeno - ideološka paradigma, temveč morebiti izboljšuje življenja v družbi) sem nekako začutil žarek svetlobe in optimizma.Tako sem dodal contemporary. Modernost. Ker imam modernizem zelo rad.
Vendar tedaj še ni bila ideja dovolj zrela. Vsekakor nisem imel veliko časa za tak projekt. Niti sredstev.Projekt je moral počakati vse do konca 2013.
V vsem tem času, sem tudi proučeval psihologijo in psihoterapijo. Naj omenim, da sem tudi začutil spremembo v družbeni klimi (med ljudmi). In to od 2006 do danes. Popolnoma drugače je. Drug občutek.
Odločil sem se tako za projekt prava, nevroznanosti in psihoterapije. Ohranil pa sem ime LISA contemporary. Ker čutim, da vse tri discipline imajo  moč izboljšati življenja ljudi in na interdisciplinarni način vplivati na višjo kvaliteto le teh. In povečati rešitve in možnosti.
To bo kar dovolj.

PRIMERI PREFRONTALNEGA KORTEKSA ODGOVORNEGA ZA PRO - SOCIALNO VEDENJE

Anterior cingulate cortex Empathy / Območje odgovorno za empatijo

Orbital PFC Regret / Območje odgovorno za obžalovanje

Ventromedial PFC Ethical decisions / Območje odgovorno za etične odločitve

 

 

 

 

Ventrolateral PFC Inhibition of behaviour / Območje odgovorno za prepovedana vedenja

 

 

 

Dorsolateral PFC Reasoning / Območje odgovorno za osmišljanje



THE TRIALS OF NEUROLAW

ZAPORNIKI POTREBUJEJO MENTALNO NEGO - PSIHIATRIČNA NEGA IMA VEČJE UČINKE NA ZMANJŠEVANJE RECIDIVE KOT ZAPORNA KAZEN

 ROBERT BYRON, 1. MAREC 2014, ameriški odvetnik za kazenski postopek ter psihiatrično zastopanje
PREVOD: DEJAN TULIMIROVIĆ
Revija Scientific American Mind

Kljub temu, da videvamo na televizijskem programu vse mogoče, je oprostilna sodba za » kaznivo dejanje zaradi bistveno zmanjšane prištevnosti« skoraj izjema. Večina obtožencev, ki trpi zaradi duševne motnje konča v zaporih – študije kažejo, da več kot polovica vseh zapornikov v ZDA trpi za vsaj eno od klasificiranih duševnih motenj (bolezni). Število se giblje okrog milijon ljudi; sam kazenski sistem v ZDA pa vlaga zelo malo sredstev za zdravljenje ali rehabilitacijo zapornikov. Stopnja recidive je tako izjemno visoka, predvsem pri tistih izpuščenih obsojencih, ki še vedno trpijo za resnimi duševnimi motnjami.
Forenzični oddelki psihiatričnih bolnišnic pa na drugi strani zdravijo obtožence, ki jih je sodna odločba oprostila zaradi razlogov bistveno zmanjšane prištevnosti (neprištevnosti). Ti oddelki imajo izjemno visok uspeh pri preprečevanju, da bi se obtoženci še kdaj vrnili h kriminalnim dejanjem. Iz podatkov študije Viktorije Harris – forenzične psihiatrinje iz univerze v Washingtonu, ki je bila izvedena v Kaliforniji, državi New York in Oregonu leta 2000; izhaja, da so storilci, ki so se zdravili v psihiatričnih bolnišnicah veliko manj nagnjeni k ponovitvenemu kaznivem dejanju, kot tisti, ki niso bili obravnavani ali zdravljeni. Psihiater Jeremy Coid in njegovi sodelavci iz bolnišnice St. Bartolomew v Londonu, pa so leta 2007 naredili raziskavo za Veliko Britanijo, ki je pokazala, da zdravljeni storilci kažejo kar za 60% manjše nagnjenje k ponovitvenemu kaznivemu dejanju, kot nezdravljeni storilci in kar za 80% se zmanjša nagnjenje k uporabi hudega nasilja.
Takšne študije nam kažejo, da je zdravljenje učinkovito, vendar pa se zapiranje storilcev z duševnimi motnjami e vedno nadaljuje, zaradi kompleksnejših vzrokov; eden takšnih je tudi stališče in pogled same družbe na duševne motnje – še posebej na odvisnost – in zaradi visokih stroškov psihiatričnega zdravljenja. Vendar mislim, da je rešitev vseeno v dosegu naših moči. Connecticut program na primer vojnim veteranom, ki so storili vojne zločine alternativno dovoljuje, da izberejo psihiatrično zdravljenje namesto drugega prestajanja kazni. Podpora javnosti in ozaveščenost glede takšnih programov, sta bistveni k prekinitvi cikla kriminalitete, tega pa obstoječi kazenski sistem v ZDA za zdaj samo podaljšuje.

ZAPORI KOT PSIHIATRIČNE INSTITUCIJE

 Kazenski sistem deluje v precejšnem delu kot pomočnik naših neurejenih psihiatričnih institucij. Epidemiolog Jacques Baillargeon in njegovi sodelavci iz univerze v Texasu na oddelku za medicino, so naslovili to situacijo kot »nacionalno zdravstveno krizo« in ugotovili, da prihaja s strani pogubnega sinergizma različnih struj družbenega razvoja. Kot prvo, iznajdba prvega antipsihotičnega zdravila v 60' letih prejšnjega stoletja je vodila k zapiranju večjega števila psihiatričnih bolnišnic, ki so bile tedaj na voljo. Te bolnišnice bi naj bile zamenjane z drugimi družbenimi rešitvami, a v realnosti se ta ukrep ni posrečil. Skoraj istočasno so tedaj zavarovalnice omejile zdravstveno zavarovanje za zdravljenje duševnih bolezni. Kot tretje je »vojna proti drogam« v začetku 80' let povečala število odvzemov prostosti za kazniva dejanja povezana z mamili in fiksirala visoke kazni. Tako je veliko število storilcev kaznivih dejanj, ki so trpeli za duševnimi motnjami ali bili odvisni od mamil (ponavadi pa kar oboje) bilo zaprtih za dolga obdobja, brez ustreznega zdravljenja. Ko pa so bili izpuščeni, zanje družba ni storila ničesar; na voljo ni bilo ne zdravljenj, ne služb in tudi ne bivališč. Takšno stanje je vodilo v masoven porast brezdomstva, nadaljnega mentalnega propada in kronična ponovitvena kazniva dejanja, ki jih je danes moč opaziti.
Sociolog Jason Schnittker in sodelavci z univerze Pennsylvania, so leta 2012 z študijo ugotovili, da je zakonodaja kriminalizirala večji del »psihiatričnih motenj«, še posebej zasvojenost z substancami, katero pa psihiatrična diagnostična knjiga – DSM-5, kategorizira kot resno psihiatrično motnjo. Torej takšna kriminalizacija odvisnosti od substanc kot ugotavlja Schnittker, pomeni, da odvisniki prej ali slej končajo v zaporu, katere vzrok pa je ravno duševna motnja.
Večji del teh duševno motenih (ali bolnih) storilcev v zaporih ni zdravljenih. Število takšnih se pa povečuje. Schnittker poroča za zadnjih 30 let; število zapornikov se je povzpelo od leta 1980 do 2009 iz števila 149.000 na 749.000. Tako ,ko novi zaporniki prihajajo, drugi zaporniki odhajajo. Nacionalno gledano, 700.000 zapornikov je vsako leto izpuščenih, kar pomeni po podatkih Nacionalnega instituta za zdravje, 350.000 je takšnih, ki se vrnejo nezdravljeni v družbo. Pričakujemo lahko, da bo večina teh ljudi ponovila kaznivo dejanje.
Jasno je, da takšen sistem ne deluje. Pravzaprav takšen neučinkovit sistem teče vzporedno z učinkovitim sistemom forenzičnih bolnišnic, kjer se znajdejo obtoženi, ki pa jim je bila izrečena oprostilna sodba zaradi bistveno zmanjšane prištevnosti v primeru določenega kaznivega dejanja.
Seveda pa takšnega izida ni lahko doseči, saj mora zastopnik po zakonu (odvetnik) pri pomoči storilcu kaznivega dejanja dokazati, da le ta ni imel nadzora nad svojim vedenjem in se ga ni zmogel zavedati (ustrelil je policista, ker je mislil, da ga ta ogroža preko televizijskega kanala). Zelo majhno število storilcev kaznivih dejanj, nekje okrog 1% vseh obsojenih, je bilo oproščenih zaradi vzroka neprištevnosti. Forenzične bolnišnice sicer omejijo svobodo storilcem, vendar pa dosegajo radikalno drugačne rezultate. Tako sta prisotna oba sistema v našem kazenskem sistemu, vendar pa ravno zapori povzročajo, da storilci bolj pogosto kršijo zakonodajo, v večji meri, kot tisti zaporniki, ki ne trpijo za duševnimi motnjami. Nasproti pa sistem forenzičnih bolnišnic smatra storilce kaznivih dejanj za paciente, ki zmorejo in se lahko rehabilitirajo in ki se vrnejo v družbo, kot ljudje, od katerih lahko pričakujemo veliko k doprinosu družbe.

ZDRAVLJENJE KRIMINALITETE

 Radikalna razlika med obema sistemoma je opisana na primeru iz Connecticuta, kjer imam svojo pravno prakso. V Poročilu Recidive iz leta 2010, sta oddelek za kazensko Sodišče Connecticut in Služba za statistiko analizirala 16.241 zapornikov, izpuščenih tekom leta 2005. 1514 zapornikov je bilo klasificirano kot resno motenih, vključno z zaporniki, ki so trpeli za kronično shizofrenijo in bipolarno motnjo z pogostimi psihotičnimi epizodami, ki so potrebovali zdravila in pomoč pri dnevnih aktivnostih, analiza je zajela tudi takšne, ki trpijo za osebnostno borderline motnjo z pogostimi samomorilnimi nagnjenji. Nekateri so trpeli še huje - od akutnih psihotičnih stanj, do težkih depresij, samomorilnih nagnjenj, prevladujoče nenehne anksioznosti. Stopnja recidive za ponovitvena kazniva dejanja je bila pri teh 16.241 zapornikih precej visoka -67,5% v času 3 let od izpusta iz zapora. Stopnja tistih z motnjo pa je bila celo višja, vendar poročilo ne pove točno koliko.
Forenzične bolnišnice poskrbijo za efektivno alternativo zaporom, predvsem storilcem kaznivih dejanj, ki trpijo za duševno motnjo. Oddelki sodišč za duševno zdravje ponujajo ravno slednje. Klinični psiholog Dale E. McNeil iz kalifornijskega psihiatričnega inštituta univerze v Kaliforniji v San Franciscu, poroča, da so bila na voljo leta 2007 - v 34 državah ZDA – ravno takšna sodišča, ki pa so pripomogla k zmanjšanju recidive in zmanjšanju nasilja. Značilnost takšnih sodišč je predvsem ta, da omogočajo storilcem kaznivih dejanj ločeno obravnavo, predvsem za tiste, ki trpijo za duševno motnjo, postopek je prilagojen, usposobljeni pa so tudi sodniki in zastopniki (odvetniki). Storilcem tako ponudijo opcijo ne kontroverznega postopka, v katerem sledijo predvsem rehabilitacijskemu planu, v zameno pa ponudijo zmanjšano stopnjo sankcije. McNeilova študija je vključila 170 posameznikov izbranih izmed 8.325 obtožencev z ugotovljeno duševno motnjo za obdobje 8.3 meseca, nekateri od teh so šli skozi postopke sodišča za mentalno zdravje, nekateri pa skozi navadne sodne postopke. Študija je pokazala, da tisti, ki so bili obravnavani na tem posebnem sodišču so pokazali v veliki meri manjše ponovitvene delikte kot tisti, ki so bili obravnavani po ustaljenih postopkih. Če nadaljujem, rizik za ponovitvena kazniva dejanja se je razpolovil. Čeprav študija ni zajemala naključnih obtožencev in je bila narejena samo za področje San Francisca, kaže McNeilova študija uskladitev z konsistentnimi trendi: za storilce kriminala, ki trpijo za duševno motnjo zdravljenje deluje; deluje še posebej dobro za zmanjšanje agresivnih in nasilnih kaznivih dejanj.

ALI NAJ DRUŽBA NOSI STROŠKE ZDRAVLJENJA ZAPORNIKOV?

 Vemo, da ima zdravljenje dobre rezultate. Vseeno pa obstajajo velike ovire glede obravnave duševno motenih storilcev kaznivih dejanj. Kot prvo, zdravljenje ni poceni. V Connecticutu je letni strošek zapora 33.000 USD za posameznega storilca.
Letni strošek za storilca kaznivega dejanja v forenzični bolnišnici pa dosega 500.000 USD. Psihiatri imajo tako precej višjo ceno kot pa zaporniški pazniki, vendar se ne morem načuditi od kod takšna razlika v stroških, za celotnih 467.000 USD; izgleda, da gre za večjo anomalijo v sistemu. Osnovno psihiatrično zdravljenje pacientov je mnogo cenejše, čeprav ne morem dobiti podatka za koliko je ceneje. Prednost tistih držav v ZDA, ki klasificirajo storilca kot pacienta, pomeni storilčevo upravičenost do zdravstvenega zavarovanja (Medicaid), to pa pomeni da polovico stroškov zdravljenja krije Zvezna vlada ZDA. To pa je strošek, ki ga družba lahko prenese.
Strošku zdravljenja duševno motenih zapornikov pa se upira kar precej prebivalstva. Splošno mnenje je takšno, da najsi bodi storilec moten ali ne, vsekakor ostaja moralno odgovoren za kazniva dejanja, zakaj jih potemtakem ne kar obdržati v zaporu? Pa še veliko ceneje je.
Mislim, da je odgovor na to dilemo precej jasen, če se upošteva etiologija (izvor) duševnih bolezni, ki pa bolj upošteva vpliv okoliščin in drug razvojnih izkušenj kot pa prirojenih značajskih hib, ki se izrazijo skozi simptomatiko bolezni. Prvotna psihiatrična diagnostična knjiga (DSM), je bila izdana leta 1952 v velikem obsegu zato, da bi se okarakterizirale motnje, ki jih je povzročila 2. svetovna vojna. Tedaj je več kot milijon vojakov trpelo za resno simptomatiko, kar je poglobilo nezmožnost za boj. Tedaj psihiatri niso imeli sistema za opis teh motenj. Te motnje z resnimi simptomi so bile povzročene zaradi vojnih okoliščin, ne pa moralnih razlogov; več bitk je vojak preživel, večja možnost se pojavi, da bo trpel za duševno simptomatiko. Iz tega lahko sklepamo, da tisti, ki so razvili določeno motnjo, ne glede na genetsko predispozicijo in okoliščine, niso odgovorni za svoje duševno stanje. Tak argumentacijski pogled sovpada z Schnittker-jevo študijo, da je travmatično otroštvo povezano tako z večjimi možnostmi kaznivih dejanj in tako z psihiatrično motnjo (boleznijo) odraslih prebivalcev. Zdravljenje duševno motenih storilcev je tako enako pravično, da se reducira recidiva kaznivih dejanj in pravično za tiste, ki sami niso odgovorni za svoje duševno stanje.

ZGODNJA PREVENTIVA

 Glede na to, da je izjemno težko dokazati, da storilec kaznivega dejanja resnično ni bil prišteven (bistveno zmanjšano prišteven) in zato ne nosi subjektivne (krivdne) odgovornosti in glede na to, da še vedno ni jasna ločnica med storilci, ki trpijo za duševno motnjo, ki jih dela ranljive in tistimi, ki za motnjo ne trpijo in so pogosto odgovorni za svoja dejanja – nas zanima zgodnja preventiva te problematike. Oddelki sodišč za duševno zdravje so pa specializirani tiste storilce kaznivih dejanj, ki se ne morejo izogniti zaporu in hkrati ne dobijo zdravljenja in jih je treba šele diagnosticirati. Eden izmed uspešnih programov v Connecticutu sodeluje s skoraj polovico veterani, ko se ti znajdejo pred kazenskim sodiščem, program ščiti storilce pred kaznimi ali jim kazni odpustijo v zameno za temeljito psihiatrično zdravljenje.
Ta politika intervencije jasno kaže na to, da je za dobro družbe vsekakor boljša opcija zdravljenje duševno motenih (bolnih) storilcev kot pa enostavno zapiranje v zapor. Tako smatram, da veterani niso sami odgovorni za svoje reakcije na vojne groze, v katere so celo nekateri verjeli. Vojna pa ni edini aspekt modernega življenja, ki lahko povzroči duševno motnjo. Poročilo Schnittker-ja iz leta 2006 kaže, da je bilo tedaj kar 7.5 % odrasle populacije v ZDA (ali 16.000 milijonov ljudi) zapornikov ali bivših zapornikov torej število ljudi, ki se približa številki nezaposlenosti v letih 2008 – 2009.
Tako se je število brezposelnih, še posebej moških približalo številu storilcev kriminalnih dejanj v teh letih. Pravo vprašanje se postavi, koliko izmed nas je popravilo svoje slabosti iz zgodnjih let? Lahko samo upamo, da bomo sledili napredku novih aktualnih moči, kot so to naredili v nekem drugem obdobju, ko so opazili, da se prave potrebe ljudi za produktivno življenje skrivajo v psihi posameznika in celotnega naroda. Ljudje, ki storijo kriminalna dejanja (kazniva dejanja) in ki so ustrezno obravnavani, imajo veliko manj ponovitvenih dejanj kot nezdravljeni obtoženci in celo obtoženci, ki ne trpijo za nobeno motnjo. To razkriva, da je za večino motenih obtožencev problem predvsem psihološke narave, ne pa moralne. Prepoznati bi morali dejstvo, da neugodne razmere producirajo neugodne posledice. Tako ne bi smeli kriminalizirati ljudi, ki zbolijo morebiti zaradi onesnažene vode ali tiste, ki zbolijo zaradi izpostavljenosti vojne. Zanje ne bi smela obstajati etiketa defektnosti in izobčenosti. Kot družba, smo jih dolžni zdraviti, tako kot duševno motene na splošno, ne glede na kakšen način tudi motnjo izražajo.

VLOGA GENSKE ZASNOVE V CIKLU NASILJA PRI TRPINČENIH OTROCIH

AVTORJI: Avshalom Caspi, Joseph McClay, Terrie E. Moffitt, Jonathan Mill, Judy Martin, Ian W. Craig, Alan Taylor, Richie Poulton
SKRAJŠANO: Study Caspi et. al

 PREVOD: Dejan Tulimirović
American Association for the Advancement of Science, 2. AVGUST 2002

POVZETEK:
Študija je zajela večji vzorec otrok moškega spola in jih spremljala ...od rojstva pa do odrasle dobe z ključnim vprašanjem, zakaj nekateri trpinčeni otroci v dobi odraslosti razvijejo antisocialno vedenje, drugi pa ne. Funkcionalna raznovrstnost gena v dešifriranju nevrotransmiterskega - encima monoamino oksidaze A (MAOA) se je izkazala za zmerna pri trpinčenih otrocih. Trpinčeni otroci katerih genetska zasnova povzroča višje koncentracije MAOA, imajo manjše možnosti za razvoj antisocialnga vedenja. Te ugotovitve bi lahko delno pojasnile, zakaj nekateri, ki so bili trpinčeni v otroštvu ne nadaljujejo trpinčenja drugih, potem ko odrastejo – to kaže na epidemiološke dokaze, da genetska zasnova lahko ublaži otroško občutljivost na vplive iz okolja.

Trpinčenje otrok pomeni univerzalni riskantni faktor za razvoj antisocialnega vedenja kasneje pri odraslem. Dečki, ki so v mladosti doživeli spolno zlorabo, ali so bili izpostavljeni nepredvidljivi, prisilni in kaznovalni vzgoji imajo večje možnosti, da razvijejo prisilne motnje, antisocialno osebnostno motnjo ali postanejo sami agresorji. Prej ko v otroški dobi doživi trpinčenje, večja je verjetnost, da razvije te vrste deformacij. Obstajajo pa razlike med otroci kar se tiče odziva na trpinčenje. Četudi to v zgodnji dobi povzroči rizik za kasnejšo kriminaliteto, za vsaj 50%, veliko trpinčenih otrok ne postane delikventov - kriminalcev v odrasli dobi. Vzroki za takšno variabilnost so še vedno dokaj nejasni, vendar smemo predpostaviti, da je ranljivost deloma pogojena s strani genetskega faktorja za dovzetnost take stiske. V tej študiji se je iskalo individualne razlike v funkcionalni raznovrstnosti gena monoamino oksidaze (MAOA), ki je odgovoren za dovzetnost same travme in testiralo, če (MAOA) gen vpliva v času trpinčenja na nastanek antisocialnega vedenja.
(MAOA) gen je lociran na X kromosomu. Njegova naloga je, da dešifrira MAOA encim, za proizvodnjo drugih nevrotransmiterjev kot so: (NE – norepinephrin), (5-HT- serotonin), (DA – dopamin) in jih drži neaktivne. Manko aktivnosti gena (MAOA) se tako povezuje z agresivnimi vedenji pri miših kot pri ljudeh. Povečanje agresije in povečanje količine (NE-norepinerphrin-a, 5-HT- serotonina in DA – dopamina) je bilo opazovano v transgenični liniji pri miših, kjer je bil gen za dešifriranje encima izbrisan; pokazala se je normalizacija agresije s sočasno normalizacijo (polnim izrazom) MAOA encima. Pri ljudeh pa – null alela – na MAO, se povezuje z antisocialnim vedenjem pri moških. Ker je MAOA gen vezan na X kromosom, vpliva na določene (redke) moške z eno dešifrirano kopijo – zato se pri teh moških ne proizvaja MAOA encim dovolj efektivno, sicer pa je takšna mutacija redka. Tako ostajajo dokazi v povezavi z MAOA encimom in agresivnim vedenjem pri ljudeh še dokaj nepojasnjeni.
Dokazi kažejo, na hipotezo, da trpinčeni otroci in nasilno vedenje v odrasli dobi predispozirata na nezadostno delovanje MAOA encima, kar povzroča spremembe v nevrotransmiterskem sistemu v možganih. Študije na živalih so pokazale, da že sama deprivacija matere (samice) v zgodnji dobi mladička, le temu spremeni vse tri nevrotransmiterske sisteme, kar se lahko nadaljuje v odraslost in tako vpliva na agresivno vedenje. Pri človeku je sprememba na vseh treh nevrotransmiterskih sistemih povezuje z agresivnim vedenjem. Trpinčenje ima trajne posledice na te sisteme pri otrocih, vendar ni študij, ki bi še nakazovale, ali ima pri tem glavno vlogo ravno encim MAOA, ki pa vseeno vpliva na proizvodnjo preostalih nevrotransmiterjev. Nezadostna aktivnost MAOA lahko prisili organizem k nevronski hiperaktivnosti pred grožnjo. Kot dokaz sodi poskus injekciranja mišim substanco phenelzina ,ki zavira (inhibira) akcijo MAOA, pri tem pa prepreči kronični stres. Nizka raven aktivnosti MAOA, naj bi bila problematična ravno v zgodnjem (razvijajočem) se obdobju, ker še ne obstaja encim (MAOB), ki je MAOA soroden z širokim spektrom aminokislin, da prevzame kompenzacijo slabše aktivnosti encima MAOA.
Glede na hipotezo, da genetska zasnova za produkcijo MAOA encima vpliva zmerno na občutljivost otroškega trpinčenja, kar se kaže v kasnejšem antisocialnem vedenju, smo testirali predvidljivost antisocialnega vedenja v interakciji z genom MAOA on okoljem – trpinčenjem. Večje število okarakteriziranih - variabilno število parov (VNTR) kaže ravno na MAOA gen, katerega povezujemo z afektivnimi motnjami. Ta polimorfizem na genotipu smo raziskovali v študiji ( multidisciplinarna zdravstvena študija za razvoj -Dunedin ).Študija je zajela 1037 otrok ( 52% moškega spola)in jih je zajemala glede na starost: 3, 5, 7, 9, 11, 13, 15, 18 in 21 let in je ostala nespremenjena pri starosti 26 let.
Študija je pokazala tri prednosti testiranja interakcije gen – okolje (G X E). Kot prvo, v
nasprotju z kliničnimi raziskavami je ta študija vsebovala vzorec splošne populacije in se izognila potencialnim motnjam v povezavi v obema G X E spremenljivkama. Kot drugo, vzorec je zelo dobro okarakteriziral okolje in njegove tegobe skozi zgodovino odraščanja otrok. Otroci med leti 3 in 11 – 8%, so preživeli resno trpinčenje, 28% jih je doživelo srednje težko trpinčenje in 64 % ostalih otrok ni doživelo nobenega trpinčenja. Otroci, ki so bili težko trpinčeni se niso razlikovali po MAOA aktivnosti, s predpostavko, da genetska zasnova ni vplivala na težo trpinčenja. Kot tretje pa je študija ugotovila izrazito antisocialno vedenje. Tako je antisocialno vedenje zelo kompleksen fenotip ( splet genetike in okolja ) in posamezna metodologija in podatkovna baza (diagnoza, osebnost, vedenje) je okarakterizirana z različnimi pristopi in omejitvami. Vir podatkov je prihajal iz neodvisnih študij, primernih za različne stadije raziskave, smo določili štiri meritve raziskovanja.
Motnje vedenja adolescentov so bile ocenjene glede na kriterije Diagnostično – Statistične knjige za Duševno zdravje (DSM-IV); obtožbe za kazniva in nasilna dejanja so bila pridobljena s strani avstralske in novozelandske policije; osebnostne predispozicije za nasilna dejanja so bile merjene kot del psiholoških vrednosti pri 26. letu starosti.
Simptomi za antisocialno vedenje so bili ugotovljeni za starost 26 let s pomočjo zbiranja informacij svojcev in drugih, ki so tesno poznali dotično osebo. Indeks vseh štirih meritev je pokazal povezavo za antisocialno vedenje. Uporabili smo tudi zmerno regresivno analizo in predvideli skupek faktorjev za razvoj antisocialnega vedenja v primerjavi z prej navedenimi štirimi meritvami. Glavni efekt same aktivnosti MAOA na razvoj stopnje antisocialnega vedenja ni bil odločilen, medtem ko se je pokazala odločilna povezava aktivnosti MAOA z trpinčenjem otrok. Test povezave med aktivnostjo MAOA in trpinčenjem je razkril pomembno povezavo med G X E (genetiko in okoljem).Ta interakcija med posameznima spremenljivkama je pokazala, da so efekti na otroško trpinčenje v povezavi z antisocialnim vedenjem precej manjši pri tistih otrocih moškega spola, pri katerih je bila zaznana visoka stopnja aktivnosti MAOA, kot tistimi, pri katerih je bila stopnja aktivnosti MAOA manjša.
Študijo smo nadaljevali in testirali ali obstaja povezava med spremenljivkama G X E v posameznih točkah štirih meritev za razvoj antisocialnega vedenja. Za vse štiri točke smo dobili rezultate, ki je sovpadala s hipotezo, da obstaja povezava med antisocialnim vedenjem in trpinčenjem in da je pogojena z otrokovo genetsko zasnovo aktivnosti MAOA.
Trpinčenje otrok moškega spola (vključno z težko stopnjo travme in srednje težko stopnjo travme), pri katerih je izražena nizka stopnja aktivnosti MAOA, je veliko verjetneje, da razvijejo vedenjsko motnjo, kot tisti otroci, ki imajo izraženo nizko stopnjo aktivacije MAOA in trpinčenja ne doživijo. V nasprotnem pa med otroci moškega spola z visoko stopnjo aktivacije MAOA, samo trpinčenje ni prinašalo rizika za razvoj vedenjske motnje. Pri odraslih pa obstaja večja verjetnost za obsodbo nasilnega vedenja pri tistih trpinčenih moških z nižjo stopnjo aktivacije genske zasnove MAOA, kot pa pri moških, ki imajo isto genetsko zasnovo in niso bili trpinčeni. Spet pa nasproti tisti moški, pri katerih je zaznana visoka stopnja aktivacije MAOA samo trpinčenje ni odločilno za razvoj nasilnega vedenja.
Za poročilo je torej pomemben podatek, da med tistimi moškimi, ki imajo nižjo aktivacijo MAOA in ki so bili trpinčeni v otroštvu, so se pokazale resne povezave za razvoj antisocialnega vedenja, kot pa med moškimi z isto genetsko zasnovo in niso bili trpinčeni. V nasprotju pa tisti moški, pri katerih je bila zaznana visoka stopnja aktivacije MAOA ni bilo zaznano povišane stopnje antisocialnega vedenja, etudi so kot otroci bili trpinčeni.
Te ugotovitve zagotavljajo dokaz, da funkcionalna raznolikost gena MAOA vpliva na odziv trpinčenja v otroštvu in razvoj antisocialnega vedenja kasneje pri odraslih moških. Ponovitvene študije G X E so zato smiselne v ugotovitvenem postopku, ko gre za zgodovino trpinčenja in bi morale zagotavljati mnoštvo raziskav za genezo antisocialnega vedenja tako pri moških kot ženskah. Kašne raziskave sigurno vsebujejo potencial za klinično prakso. Kljub spoštovanju raziskav v psihiatrični genetiki pa znanje o okoljskih vplivih ( kontekstih) lahko pripomore k re - definiranju fenotipa. Vplivi genetike na vso populacijo lahko imajo tako lahko manjši pomen, če se ti vplivi izrazijo samo na določenem delu populacije, kjer obstaja rizik okolja.
Tako v kombinaciji z raziskavami o otroškem zdravju, znanja o specifičnih genetskih rizikih, lahko pripomorejo k prepoznavanju procesa takšnih motenj. Mnoštvo bioloških in psiholoških procesov je bilo postavljeno v ospredje, da se pojasni kako in zakaj se izkušnje trpinčenja v otroštvu spreobrnejo v antisocialno vedenje, nasproti drugim. Vseeno pa še vedno ni prepričljivih dokazov, da kateri od teh procesov vpliva na genezo od trpinčenja otroka do kasnejšega kriminalnega vedenja. Nekaterim mladim se ta proces pojavi, medtem ko drugim ne in ravno to povezavo želimo razumeti. Raziskava se je osredotočila na socialne izkušnje, ki otroke varuje, vendar je možno spregledati ravno vlogo varnosti mladih, ki jo dosegajo genetske raziskave.
Za genetiko se predpostavlja, da vpliva na ranljivost za razvoj motenj in drugega škodljivega vedenja, vendar če pogledamo iz evolucijske perspektive ugotovimo, da genetika istočasno lahko varuje pred okoljskimi vplivi. Študije trpinčenja se lahko uporabijo smiselno v sklopu za ugotavljanje senzitivnosti za stresor in razumevanje vloge MAOA aktivacije se lahko pojasni ( na temelju razvoja nevrotransmiterskega sistema v možganih) kako stopnja stresne situacije povzroči preobrat k antisocialnemu vedenju nasproti drugim (predvsem tistih, ki so bili trpinčeni).
Dokler se ta študija ne ponovi, so špekulacije glede kliničnih implikacij na vedenje prenagljene. Ne glede na to, da je nekje 12 % tistih, ki imajo nizko stopnjo aktivacije MAOA in so hkrati bili trpinčeni v otroštvu, poročajo pa o 44 % tistih, ki so bili obsojeni za nasilna dejanja in 11% tistih, ki se povezujejo z glavnimi riziki glede kardiovaskularne bolezni. Poleg tega pa 85% tistih moških, ki so imeli zaznano nižjo aktivnost MAOA in ki so sočasno bili močno trpinčeni, takšni najverjetneje razvijejo eno izmed oblik antisocialnega vedenja. Oba predvidena rizika za prepoznavnost senzitivnosti na travmo sta dobra pokazatelja za informiranje pri razvoju farmakološkega zdravljenja v prihodnosti.

VPLIVI GENETIKE NA UGOTAVLJANJE KAZENSKE ODGOVORNOSTI

 

AVTOR : STEPHEN J. MORSE, ameriški pravnik in psiholog – raziskovalec na področju nevroprava - McArthur Fundation for Neurolaw - v ZDA, Pravna fakulteta univerze v Pennsylvaniji, oddel...ek za psihiatrijo in Center za nevroznanost in družbena vprašanja 2011
PREVOD: DEJAN TULIMIROVIĆ

Javno mnenje je pokazalo strah, da razvoj genetike ogroža zasebnost in njeno avtonomijo ter da naj bi v prihodnje razkosala koncept človeške narave. Kljub številnim prednostim takih raziskav, se še nobena izmed teh črnogledih napovedi ni pojavila in kakorkoli vplivala na pravno normo. Zastopniki storilcev kaznivih dejanj so v obrambi velikokrat želeli uporabiti dokazni material v povezavi z genetiko in tako vplivati na drugačen izid kazenske odgovornosti. Trenutno je stanje takšno, da nam genetske raziskave niso v večjo pomoč pri oceni kazenske odgovornosti in ne kažejo na radikalnejše spremembe v normiranju kazenske odgovornosti.

NOTRANJI (STROKOVNI) IN ZUNANJI (DRUŽBENI) INTERDISCIPLINARNI ARGUMENTI

 Na pravo vplivajo tudi druge discipline in družbeno mnenje: notranji in zunanji argumenti. V splošni veljavi pravne prakse in institucij se argumenti sprejemajo, vendar druge discipline želijo trajneje pojasniti in vplivati in ga reformirati – ta pravni fenomen odgovornosti. Na primer, odkritja na drugih področjih lahko predlagajo, da se pravna doktrina o kazenski odgovornosti osvetli z več vidikov, četudi priznava, da je doktrina o odgovornosti sedaj dovolj razumljiva in integrirana.
V nasprotju pa zunanja argumentacija namiguje, da doktrina kazenske odgovornosti, ki se uporabi v praksi in institucijah; ni pravilno utemeljena. Veliko ljudi verjame, da odkritja v genetiki in drugih sorodnih znanostih močno kažejo na resnico biološkega determinizma in predpostavljajo, če je le ta resničen, potemtakem nihče ne more zares nositi odgovornosti. Na primer, v Ekonomistu (The Economist) je bil pred kratkim objavljen članek »Genetika lahko ogrozi zasebnost, ubije avtonomijo in povzroči v družbi homogenost in razkosanje koncepta človeške narave, vendar nevroznanost ima to moč narediti še prej«. Članek se nadaljuje, češ, da je obtoževanje in kaznovanje kriminalcev (storilcev kaznivih dejanj) zato nepravično, saj si nihče ne zasluži takšne obravnave – kaznovanja. Kot zaključek se navede, da naj se veljavni koncepti kazenskega prava opustijo, ker temeljijo na napačnih moralnih predpostavkah.
Tako zunanja argumentacija zavzema precej radikalno stališče, medtem ko notranja (strokovna) argumentacija prinaša postopne spremembe in predloge, smatra pa hkrati, da je obstoječ sistem vendarle pravilno utemeljen in argumentiran.

PRAVNA PSIHOLOGIJA IN GLAVNE PREDPOSTAVKE KAZENSKE ODGOVORNOSTI

 Da bi lahko razumeli, kako raziskave v genetiki vplivajo na kazensko pravo, potrebujemo nekaj razumevanja pravne povezave z psihologijo in konceptom odgovornosti. Pravo je sistem pravil in standardov, ki je zamišljen, da vodi človekova dejanja, pod pogojem, se da posamezniki resnično vedejo na določen način. Kazensko pravo in navsezadnje vse pravne smeri predpostavljajo » družbeno psihološki pogled – folk psychological wiev », ki ponavadi pojasnjuje vedenje kot del duševnih stanj kot so : namere, poželenja, prepričanja, želje in načrti. Druge psihološke in sociološke variable so vsekakor pomembne in igrajo svojo vlogo, vendar pa ravno družbeno psihološki pogled predpostavlja tako interpretirana duševna stanja kot fundamentalna za dokončno razlago vedenja. Tako pravni koncept odgovornosti sledi sami naravi prava in tipu vedenja posameznika, ki ga zadeva. Odgovorni posamezniki so potemtakem tisti, ki so bili po sami normi vodeni, kar na grobo pomeni, da so odgovorni tisti, ki so se svojih dejanj zavedali - kjer je bila ugotovljena namera; posamezniki, pri katerih je hkrati razvita lingvistično racionalna kapaciteta mišljenja. To pojasnjuje, zakaj se mladoletni otroci in posamezniki z abnormalnimi duševnimi stanji ne kategorizirajo za odgovorne.

KAZENSKO PRAVNI KRITERIJI ZA UGOTAVLJANJE ODGOVORNOSTI

Če smo bolj specifični pri kriterijih za ugotovitev kazenske odgovornosti, moramo prej vedeti, da je pravna odgovornost normativno dejstvo in ne znanstveno! Ti kriteriji opravičujejo ugotovitev krivde (subjektivne odgovornosti) in posledično kazni, ker si storilci kaznivih dejanj takšno ravnanje tudi zaslužijo in le to, da si ga zaslužijo je najmanj tisti pogoj za kaznovanje v kazenskem sistemu ZDA.
Večina kazensko normativnih prepovedi vključuje namenska (naklepna) dejanja z upoštevanjem da so duševna stanja enako razumsko integrirana in povezana z » krivim duševnim stanjem - MENS REA*«, ki nakazuje stanje kaznivosti. Zapomniti si moramo, da sta oba elementa za ugotavljanje kaznivosti ravno družbeno - psihološka kriterija. Če podam primer; splošna definicija umora je naklepna namera in naklepna prepovedana posledica. Nevromišični krč, ki povzroči stanje smrti drugega se ne šteje za povzročeno posledico; če pa nekdo grozi naklepno, vendar popolnoma pazljivo, tedaj se šteje, da smrt ni storjena z naklepom.V obeh primerih storilca ne gre kaznovati.
Četudi storilec stori kaznivo dejanje povzročeno z določenim duševnih stanjem, ki je kaznivo (mens rea); storilec ne bo podvržen kazni, če je bilo storilčevo dejanje pravilno odreagirano ali opravičljivo (ekskulpacijsko) v določenih okoliščinah; ali pa sploh ni bil odgovoren za neko dejanje (oprostitev). Naklepni umor zaradi ogrožujočega agresorja, ni kazniv, ker si je pred agresorjem želel rešiti življenje - samoobramba. Če storilec nekoga ubije, ker trpi za nekim napačnim prepričanjem (paranojo), da se nahaja v smrtni nevarnosti, potem se smatra, da je storilec ravnal nepravilno; vendar je mogoča oprostitev, da se ugotovi, da trpi za » zakonito norostjo« in zato se ni mogel vesti, kot povprečen posameznik.
Obstajata dva generična oprostilna pogoja: manko racionalne kapacitete in impulzivnost (kompulzivnost).V slednjem so primeri stanj » ubij, ali pa te ubijem jaz«, ali navznoter - močni notranji nagibi in impulzivnost (impulzivnost zasvojenca, da pride do psihotropne substance). V obeh primerih je storilec deloval namerno (naklepno) ,vendar bi bila argumentacija precej nepoštena, če bi mu svetovali da mora svoja dejanja (vedenje) tudi kontrolirati, za takšnega posameznika je to izjemno težko. Tako vsa obramba stoji na družbeno psiholoških predpostavkah, ki vključujejo duševna stanja: namere, impulzi.

PREVOD GENETSKIH RAZISKAV ZA UGOTAVLJANJE KAZENSKE ODGOVORNOSTI

 Genetika predpostavlja mehanicistične biološke vzroke. Geni kot takšni pa ne povzročajo duševnih stanj in ne kriminalnih dejanj; to počnejo ljudje. Da bi dobili boljšo perspektivo glede ugotavljanja kazenske odgovornosti v povezavi z genetiko, morajo biti podatki genetskih raziskav prevedeni v družbeno psihološki kriterij kazenske odgovornosti. Mora biti precizno dokazano, kako in kje so podatki raziskav relevantni za ugotavljanje storilčevega vedenja, če morebiti je pri storilcu prisoten mens rea in navsezadnje, če je bilo prisotno duševno stanje pomembno za storilčevo obrambo. Vsekakor ni dovolj samo indicirati, da genetika vpliva na kriminalno vedenje, četudi lahko ima ta povezava zelo močen vir. Vzročnost in predvidljivost v pravu namreč nista opravičljiva razloga (večina kaznivih dejanj ni vzročno povezanih z grožnjami ali neobvladljivimi nameni). Če bi ta povezava obstajala, nihče ne bi bil odgovoren, saj smo nasledniki vzročnega univerzuma.
Genetska predispozicija za kaznivo dejanje se tako ne opraviči per se. Vzročnost je relevantna edino tedaj, ko ima moč pokazati prisotnost pravih opravičljivih razlogov. Verjetje v to, da se vzročnost per se opraviči ali olajša kazensko odgovornost zelo škodi in mede in je prav obseden poskus povezave znanstvenih raziskav in kazenske odgovornosti. To zmedo sem poimenoval z terminom » psiho - legalna napaka«. V nekaj sodnih primerih je bila uporabljena genetska študija za olajšanje kazenske odgovornosti, vendar se ravno ta napaka pogosto pojavlja.
Razlogi kažejo, da genetska neučinkovitost MAO-A (monoamino oksidaze tipa A – encima za izgradnjo serotonina, dopamina in norepinefrina) v interakciji z trpinčenjem v otroštvu poveča rizik za kriminalno in antisocialno vedenje kasneje pri odraslem; za več kot 9 krat.
Vseeno pa ni razloga za prepričanje, da se storilec kaznivega dejanja, ki je bil izpostavljen takšni interakciji ni zmogel vesti z potrebnim duševnim stanjem. Če je bila izpostavljenost takšni interakciji vzrok, da ni zmogel uporabiti racionalnega vedenja ali pa je povzročila nekontrolirano notranjo namero, takšna ublažitev se lahko upošteva v sodni odločbi kasneje. Tako zmanjšana prištevnost in težave kontrole vedenja bi morala biti prikazana neodvisno, tudi iz drugih znanstvenih podatkov, ne samo vzročnih.

NOTRANJI KONTRIBUTI, KI NISO V NEPOSREDNI POVEZAVI Z KAZENSKO ODGOVORNOSTJO

 Genetske raziskave lahko notranje prispevajo h kazenskemu pravu v smislu ,da ni neposredno povezana pri ugotavljanju odgovornosti. Znanje o genetskih spremenljivkah, ki predispozira ljudi za nastanek kriminalnih dejanj, lahko izboljša natančnost nevarnih predvidevanj, ki vplivajo na samo kazen in pogojnih izpustov ter izboljšajo intervencijo za preprečitev kriminala. Naj poudarim; če bi storilca kaznivih dejanj izpustili na podlagi intervencije genetskih raziskav, bi prišlo do upora s strani javne varnosti in glede plačevanja takih intervencij, kot pa iz prepričanja, da si storilec zasluži milejšo kazen.

ZUNANJI KONTRIBUTI ZA OBLIKOVANJE KONCEPTA KAZENSKE ODGOVORNOSTI

 Genetske raziskave lahko tudi zagotovijo radikalno zunanjo kritiko glede koncepta kazenske odgovornosti, če prepričljivo demonstrirajo, da si kazni ne zasluži nihče. Vir te ideje je izposojen iz mehanicistične metafizike, ki zagotavlja, da naša duševna stanja ne igrajo vloge pri pojasnjevanju posameznikovega vedenja.Gre za že znan determinizem in tematiko svobodne volje. Svobodna volja ni notranji kriterij za definiranje kazenske odgovornosti, niti ni temeljna. Tudi če tak determinizem drži, še vedno velja, da nekateri storilci kaznivih dejanj sicer imajo deluzije, vendar jih hkrati večina njih nima. To so ravno razlike, ki pojasnjujejo moralne razlike v skladu s teorijo pravičnosti, ki jo podpiramo. Na ravni metafizike obstaja cenjen pogled kompatibilizma, ki drži grobo definicijo odgovornosti v determinističnem svetu, brez svobodne volje. Deterministi se s tem seveda ne strinjajo, vendar pa to prerekanje ni razrešljivo in pravo ne more čakati na izrek metafizikov. Poleg tega pa zunanja kritika, ki temelji na determinizmu nima pravne podlage, četudi ima goreče zagovornike.
Kompatibilizem ne more preprečiti zunanjega argumenta, saj kompatibilizem predpostavlja družbeno psihološki pogled na problem, sekundarni argumenti pa se ravno temu upirajo. Nekateri verjamejo, da duševna stanja ne vplivajo na vzročnost pri ugotavljanju kazenske odgovornosti, paradoksično gledano, imajo pa jih za motivacijska duševna stanja; vendar niti genetiki niti druga znanost še ni dokazala ali so res naša duševna stanja vzročno nedejavna. Eminenten filozof duševnosti Jerry Fodor je zapisal, da če smo v zmoti glede tega, kako pomembna so naša duševna stanja, bi to pomenilo še zdaleč najhujšo zmoto kadarkoli v znanstvenem raziskovanju. Končno pa, če so naša duševna stanja, vključno z nameni vedenja samo fenomen zavesti, ki ga možgani nekako konstruirajo, kaj lahko potemtakem sploh še storimo? Naloga genetike in drugih znanosti naj bi bila potemtakem, da pojasni ravno našo namenskost kot pa reduktivno prepričevanje, zakaj česa ne moremo storiti. Prikaži več