AVTOR : STEPHEN J. MORSE, ameriški pravnik in psiholog – raziskovalec na področju nevroprava - McArthur Fundation for Neurolaw - v ZDA, Pravna fakulteta univerze v Pennsylvaniji, oddel...ek za psihiatrijo in Center za nevroznanost in družbena vprašanja 2011
PREVOD: DEJAN TULIMIROVIĆ
Javno mnenje je pokazalo strah, da razvoj genetike ogroža zasebnost in njeno avtonomijo ter da naj bi v prihodnje razkosala koncept človeške narave. Kljub številnim prednostim takih raziskav, se še nobena izmed teh črnogledih napovedi ni pojavila in kakorkoli vplivala na pravno normo. Zastopniki storilcev kaznivih dejanj so v obrambi velikokrat želeli uporabiti dokazni material v povezavi z genetiko in tako vplivati na drugačen izid kazenske odgovornosti. Trenutno je stanje takšno, da nam genetske raziskave niso v večjo pomoč pri oceni kazenske odgovornosti in ne kažejo na radikalnejše spremembe v normiranju kazenske odgovornosti.
NOTRANJI (STROKOVNI) IN ZUNANJI (DRUŽBENI) INTERDISCIPLINARNI ARGUMENTI
Na pravo vplivajo tudi druge discipline in družbeno mnenje: notranji in zunanji argumenti. V splošni veljavi pravne prakse in institucij se argumenti sprejemajo, vendar druge discipline želijo trajneje pojasniti in vplivati in ga reformirati – ta pravni fenomen odgovornosti. Na primer, odkritja na drugih področjih lahko predlagajo, da se pravna doktrina o kazenski odgovornosti osvetli z več vidikov, četudi priznava, da je doktrina o odgovornosti sedaj dovolj razumljiva in integrirana.
V nasprotju pa zunanja argumentacija namiguje, da doktrina kazenske odgovornosti, ki se uporabi v praksi in institucijah; ni pravilno utemeljena. Veliko ljudi verjame, da odkritja v genetiki in drugih sorodnih znanostih močno kažejo na resnico biološkega determinizma in predpostavljajo, če je le ta resničen, potemtakem nihče ne more zares nositi odgovornosti. Na primer, v Ekonomistu (The Economist) je bil pred kratkim objavljen članek »Genetika lahko ogrozi zasebnost, ubije avtonomijo in povzroči v družbi homogenost in razkosanje koncepta človeške narave, vendar nevroznanost ima to moč narediti še prej«. Članek se nadaljuje, češ, da je obtoževanje in kaznovanje kriminalcev (storilcev kaznivih dejanj) zato nepravično, saj si nihče ne zasluži takšne obravnave – kaznovanja. Kot zaključek se navede, da naj se veljavni koncepti kazenskega prava opustijo, ker temeljijo na napačnih moralnih predpostavkah.
Tako zunanja argumentacija zavzema precej radikalno stališče, medtem ko notranja (strokovna) argumentacija prinaša postopne spremembe in predloge, smatra pa hkrati, da je obstoječ sistem vendarle pravilno utemeljen in argumentiran.
PRAVNA PSIHOLOGIJA IN GLAVNE PREDPOSTAVKE KAZENSKE ODGOVORNOSTI
Da bi lahko razumeli, kako raziskave v genetiki vplivajo na kazensko pravo, potrebujemo nekaj razumevanja pravne povezave z psihologijo in konceptom odgovornosti. Pravo je sistem pravil in standardov, ki je zamišljen, da vodi človekova dejanja, pod pogojem, se da posamezniki resnično vedejo na določen način. Kazensko pravo in navsezadnje vse pravne smeri predpostavljajo » družbeno psihološki pogled – folk psychological wiev », ki ponavadi pojasnjuje vedenje kot del duševnih stanj kot so : namere, poželenja, prepričanja, želje in načrti. Druge psihološke in sociološke variable so vsekakor pomembne in igrajo svojo vlogo, vendar pa ravno družbeno psihološki pogled predpostavlja tako interpretirana duševna stanja kot fundamentalna za dokončno razlago vedenja. Tako pravni koncept odgovornosti sledi sami naravi prava in tipu vedenja posameznika, ki ga zadeva. Odgovorni posamezniki so potemtakem tisti, ki so bili po sami normi vodeni, kar na grobo pomeni, da so odgovorni tisti, ki so se svojih dejanj zavedali - kjer je bila ugotovljena namera; posamezniki, pri katerih je hkrati razvita lingvistično racionalna kapaciteta mišljenja. To pojasnjuje, zakaj se mladoletni otroci in posamezniki z abnormalnimi duševnimi stanji ne kategorizirajo za odgovorne.
KAZENSKO PRAVNI KRITERIJI ZA UGOTAVLJANJE ODGOVORNOSTI
Če smo bolj specifični pri kriterijih za ugotovitev kazenske odgovornosti, moramo prej vedeti, da je pravna odgovornost normativno dejstvo in ne znanstveno! Ti kriteriji opravičujejo ugotovitev krivde (subjektivne odgovornosti) in posledično kazni, ker si storilci kaznivih dejanj takšno ravnanje tudi zaslužijo in le to, da si ga zaslužijo je najmanj tisti pogoj za kaznovanje v kazenskem sistemu ZDA.
Večina kazensko normativnih prepovedi vključuje namenska (naklepna) dejanja z upoštevanjem da so duševna stanja enako razumsko integrirana in povezana z » krivim duševnim stanjem - MENS REA*«, ki nakazuje stanje kaznivosti. Zapomniti si moramo, da sta oba elementa za ugotavljanje kaznivosti ravno družbeno - psihološka kriterija. Če podam primer; splošna definicija umora je naklepna namera in naklepna prepovedana posledica. Nevromišični krč, ki povzroči stanje smrti drugega se ne šteje za povzročeno posledico; če pa nekdo grozi naklepno, vendar popolnoma pazljivo, tedaj se šteje, da smrt ni storjena z naklepom.V obeh primerih storilca ne gre kaznovati.
Četudi storilec stori kaznivo dejanje povzročeno z določenim duševnih stanjem, ki je kaznivo (mens rea); storilec ne bo podvržen kazni, če je bilo storilčevo dejanje pravilno odreagirano ali opravičljivo (ekskulpacijsko) v določenih okoliščinah; ali pa sploh ni bil odgovoren za neko dejanje (oprostitev). Naklepni umor zaradi ogrožujočega agresorja, ni kazniv, ker si je pred agresorjem želel rešiti življenje - samoobramba. Če storilec nekoga ubije, ker trpi za nekim napačnim prepričanjem (paranojo), da se nahaja v smrtni nevarnosti, potem se smatra, da je storilec ravnal nepravilno; vendar je mogoča oprostitev, da se ugotovi, da trpi za » zakonito norostjo« in zato se ni mogel vesti, kot povprečen posameznik.
Obstajata dva generična oprostilna pogoja: manko racionalne kapacitete in impulzivnost (kompulzivnost).V slednjem so primeri stanj » ubij, ali pa te ubijem jaz«, ali navznoter - močni notranji nagibi in impulzivnost (impulzivnost zasvojenca, da pride do psihotropne substance). V obeh primerih je storilec deloval namerno (naklepno) ,vendar bi bila argumentacija precej nepoštena, če bi mu svetovali da mora svoja dejanja (vedenje) tudi kontrolirati, za takšnega posameznika je to izjemno težko. Tako vsa obramba stoji na družbeno psiholoških predpostavkah, ki vključujejo duševna stanja: namere, impulzi.
PREVOD GENETSKIH RAZISKAV ZA UGOTAVLJANJE KAZENSKE ODGOVORNOSTI
Genetika predpostavlja mehanicistične biološke vzroke. Geni kot takšni pa ne povzročajo duševnih stanj in ne kriminalnih dejanj; to počnejo ljudje. Da bi dobili boljšo perspektivo glede ugotavljanja kazenske odgovornosti v povezavi z genetiko, morajo biti podatki genetskih raziskav prevedeni v družbeno psihološki kriterij kazenske odgovornosti. Mora biti precizno dokazano, kako in kje so podatki raziskav relevantni za ugotavljanje storilčevega vedenja, če morebiti je pri storilcu prisoten mens rea in navsezadnje, če je bilo prisotno duševno stanje pomembno za storilčevo obrambo. Vsekakor ni dovolj samo indicirati, da genetika vpliva na kriminalno vedenje, četudi lahko ima ta povezava zelo močen vir. Vzročnost in predvidljivost v pravu namreč nista opravičljiva razloga (večina kaznivih dejanj ni vzročno povezanih z grožnjami ali neobvladljivimi nameni). Če bi ta povezava obstajala, nihče ne bi bil odgovoren, saj smo nasledniki vzročnega univerzuma.
Genetska predispozicija za kaznivo dejanje se tako ne opraviči per se. Vzročnost je relevantna edino tedaj, ko ima moč pokazati prisotnost pravih opravičljivih razlogov. Verjetje v to, da se vzročnost per se opraviči ali olajša kazensko odgovornost zelo škodi in mede in je prav obseden poskus povezave znanstvenih raziskav in kazenske odgovornosti. To zmedo sem poimenoval z terminom » psiho - legalna napaka«. V nekaj sodnih primerih je bila uporabljena genetska študija za olajšanje kazenske odgovornosti, vendar se ravno ta napaka pogosto pojavlja.
Razlogi kažejo, da genetska neučinkovitost MAO-A (monoamino oksidaze tipa A – encima za izgradnjo serotonina, dopamina in norepinefrina) v interakciji z trpinčenjem v otroštvu poveča rizik za kriminalno in antisocialno vedenje kasneje pri odraslem; za več kot 9 krat.
Vseeno pa ni razloga za prepričanje, da se storilec kaznivega dejanja, ki je bil izpostavljen takšni interakciji ni zmogel vesti z potrebnim duševnim stanjem. Če je bila izpostavljenost takšni interakciji vzrok, da ni zmogel uporabiti racionalnega vedenja ali pa je povzročila nekontrolirano notranjo namero, takšna ublažitev se lahko upošteva v sodni odločbi kasneje. Tako zmanjšana prištevnost in težave kontrole vedenja bi morala biti prikazana neodvisno, tudi iz drugih znanstvenih podatkov, ne samo vzročnih.
NOTRANJI KONTRIBUTI, KI NISO V NEPOSREDNI POVEZAVI Z KAZENSKO ODGOVORNOSTJO
Genetske raziskave lahko notranje prispevajo h kazenskemu pravu v smislu ,da ni neposredno povezana pri ugotavljanju odgovornosti. Znanje o genetskih spremenljivkah, ki predispozira ljudi za nastanek kriminalnih dejanj, lahko izboljša natančnost nevarnih predvidevanj, ki vplivajo na samo kazen in pogojnih izpustov ter izboljšajo intervencijo za preprečitev kriminala. Naj poudarim; če bi storilca kaznivih dejanj izpustili na podlagi intervencije genetskih raziskav, bi prišlo do upora s strani javne varnosti in glede plačevanja takih intervencij, kot pa iz prepričanja, da si storilec zasluži milejšo kazen.
ZUNANJI KONTRIBUTI ZA OBLIKOVANJE KONCEPTA KAZENSKE ODGOVORNOSTI
Genetske raziskave lahko tudi zagotovijo radikalno zunanjo kritiko glede koncepta kazenske odgovornosti, če prepričljivo demonstrirajo, da si kazni ne zasluži nihče. Vir te ideje je izposojen iz mehanicistične metafizike, ki zagotavlja, da naša duševna stanja ne igrajo vloge pri pojasnjevanju posameznikovega vedenja.Gre za že znan determinizem in tematiko svobodne volje. Svobodna volja ni notranji kriterij za definiranje kazenske odgovornosti, niti ni temeljna. Tudi če tak determinizem drži, še vedno velja, da nekateri storilci kaznivih dejanj sicer imajo deluzije, vendar jih hkrati večina njih nima. To so ravno razlike, ki pojasnjujejo moralne razlike v skladu s teorijo pravičnosti, ki jo podpiramo. Na ravni metafizike obstaja cenjen pogled kompatibilizma, ki drži grobo definicijo odgovornosti v determinističnem svetu, brez svobodne volje. Deterministi se s tem seveda ne strinjajo, vendar pa to prerekanje ni razrešljivo in pravo ne more čakati na izrek metafizikov. Poleg tega pa zunanja kritika, ki temelji na determinizmu nima pravne podlage, četudi ima goreče zagovornike.
Kompatibilizem ne more preprečiti zunanjega argumenta, saj kompatibilizem predpostavlja družbeno psihološki pogled na problem, sekundarni argumenti pa se ravno temu upirajo. Nekateri verjamejo, da duševna stanja ne vplivajo na vzročnost pri ugotavljanju kazenske odgovornosti, paradoksično gledano, imajo pa jih za motivacijska duševna stanja; vendar niti genetiki niti druga znanost še ni dokazala ali so res naša duševna stanja vzročno nedejavna. Eminenten filozof duševnosti Jerry Fodor je zapisal, da če smo v zmoti glede tega, kako pomembna so naša duševna stanja, bi to pomenilo še zdaleč najhujšo zmoto kadarkoli v znanstvenem raziskovanju. Končno pa, če so naša duševna stanja, vključno z nameni vedenja samo fenomen zavesti, ki ga možgani nekako konstruirajo, kaj lahko potemtakem sploh še storimo? Naloga genetike in drugih znanosti naj bi bila potemtakem, da pojasni ravno našo namenskost kot pa reduktivno prepričevanje, zakaj česa ne moremo storiti. Prikaži več
PREVOD: DEJAN TULIMIROVIĆ
Javno mnenje je pokazalo strah, da razvoj genetike ogroža zasebnost in njeno avtonomijo ter da naj bi v prihodnje razkosala koncept človeške narave. Kljub številnim prednostim takih raziskav, se še nobena izmed teh črnogledih napovedi ni pojavila in kakorkoli vplivala na pravno normo. Zastopniki storilcev kaznivih dejanj so v obrambi velikokrat želeli uporabiti dokazni material v povezavi z genetiko in tako vplivati na drugačen izid kazenske odgovornosti. Trenutno je stanje takšno, da nam genetske raziskave niso v večjo pomoč pri oceni kazenske odgovornosti in ne kažejo na radikalnejše spremembe v normiranju kazenske odgovornosti.
NOTRANJI (STROKOVNI) IN ZUNANJI (DRUŽBENI) INTERDISCIPLINARNI ARGUMENTI
Na pravo vplivajo tudi druge discipline in družbeno mnenje: notranji in zunanji argumenti. V splošni veljavi pravne prakse in institucij se argumenti sprejemajo, vendar druge discipline želijo trajneje pojasniti in vplivati in ga reformirati – ta pravni fenomen odgovornosti. Na primer, odkritja na drugih področjih lahko predlagajo, da se pravna doktrina o kazenski odgovornosti osvetli z več vidikov, četudi priznava, da je doktrina o odgovornosti sedaj dovolj razumljiva in integrirana.
V nasprotju pa zunanja argumentacija namiguje, da doktrina kazenske odgovornosti, ki se uporabi v praksi in institucijah; ni pravilno utemeljena. Veliko ljudi verjame, da odkritja v genetiki in drugih sorodnih znanostih močno kažejo na resnico biološkega determinizma in predpostavljajo, če je le ta resničen, potemtakem nihče ne more zares nositi odgovornosti. Na primer, v Ekonomistu (The Economist) je bil pred kratkim objavljen članek »Genetika lahko ogrozi zasebnost, ubije avtonomijo in povzroči v družbi homogenost in razkosanje koncepta človeške narave, vendar nevroznanost ima to moč narediti še prej«. Članek se nadaljuje, češ, da je obtoževanje in kaznovanje kriminalcev (storilcev kaznivih dejanj) zato nepravično, saj si nihče ne zasluži takšne obravnave – kaznovanja. Kot zaključek se navede, da naj se veljavni koncepti kazenskega prava opustijo, ker temeljijo na napačnih moralnih predpostavkah.
Tako zunanja argumentacija zavzema precej radikalno stališče, medtem ko notranja (strokovna) argumentacija prinaša postopne spremembe in predloge, smatra pa hkrati, da je obstoječ sistem vendarle pravilno utemeljen in argumentiran.
PRAVNA PSIHOLOGIJA IN GLAVNE PREDPOSTAVKE KAZENSKE ODGOVORNOSTI
Da bi lahko razumeli, kako raziskave v genetiki vplivajo na kazensko pravo, potrebujemo nekaj razumevanja pravne povezave z psihologijo in konceptom odgovornosti. Pravo je sistem pravil in standardov, ki je zamišljen, da vodi človekova dejanja, pod pogojem, se da posamezniki resnično vedejo na določen način. Kazensko pravo in navsezadnje vse pravne smeri predpostavljajo » družbeno psihološki pogled – folk psychological wiev », ki ponavadi pojasnjuje vedenje kot del duševnih stanj kot so : namere, poželenja, prepričanja, želje in načrti. Druge psihološke in sociološke variable so vsekakor pomembne in igrajo svojo vlogo, vendar pa ravno družbeno psihološki pogled predpostavlja tako interpretirana duševna stanja kot fundamentalna za dokončno razlago vedenja. Tako pravni koncept odgovornosti sledi sami naravi prava in tipu vedenja posameznika, ki ga zadeva. Odgovorni posamezniki so potemtakem tisti, ki so bili po sami normi vodeni, kar na grobo pomeni, da so odgovorni tisti, ki so se svojih dejanj zavedali - kjer je bila ugotovljena namera; posamezniki, pri katerih je hkrati razvita lingvistično racionalna kapaciteta mišljenja. To pojasnjuje, zakaj se mladoletni otroci in posamezniki z abnormalnimi duševnimi stanji ne kategorizirajo za odgovorne.
KAZENSKO PRAVNI KRITERIJI ZA UGOTAVLJANJE ODGOVORNOSTI
Če smo bolj specifični pri kriterijih za ugotovitev kazenske odgovornosti, moramo prej vedeti, da je pravna odgovornost normativno dejstvo in ne znanstveno! Ti kriteriji opravičujejo ugotovitev krivde (subjektivne odgovornosti) in posledično kazni, ker si storilci kaznivih dejanj takšno ravnanje tudi zaslužijo in le to, da si ga zaslužijo je najmanj tisti pogoj za kaznovanje v kazenskem sistemu ZDA.
Večina kazensko normativnih prepovedi vključuje namenska (naklepna) dejanja z upoštevanjem da so duševna stanja enako razumsko integrirana in povezana z » krivim duševnim stanjem - MENS REA*«, ki nakazuje stanje kaznivosti. Zapomniti si moramo, da sta oba elementa za ugotavljanje kaznivosti ravno družbeno - psihološka kriterija. Če podam primer; splošna definicija umora je naklepna namera in naklepna prepovedana posledica. Nevromišični krč, ki povzroči stanje smrti drugega se ne šteje za povzročeno posledico; če pa nekdo grozi naklepno, vendar popolnoma pazljivo, tedaj se šteje, da smrt ni storjena z naklepom.V obeh primerih storilca ne gre kaznovati.
Četudi storilec stori kaznivo dejanje povzročeno z določenim duševnih stanjem, ki je kaznivo (mens rea); storilec ne bo podvržen kazni, če je bilo storilčevo dejanje pravilno odreagirano ali opravičljivo (ekskulpacijsko) v določenih okoliščinah; ali pa sploh ni bil odgovoren za neko dejanje (oprostitev). Naklepni umor zaradi ogrožujočega agresorja, ni kazniv, ker si je pred agresorjem želel rešiti življenje - samoobramba. Če storilec nekoga ubije, ker trpi za nekim napačnim prepričanjem (paranojo), da se nahaja v smrtni nevarnosti, potem se smatra, da je storilec ravnal nepravilno; vendar je mogoča oprostitev, da se ugotovi, da trpi za » zakonito norostjo« in zato se ni mogel vesti, kot povprečen posameznik.
Obstajata dva generična oprostilna pogoja: manko racionalne kapacitete in impulzivnost (kompulzivnost).V slednjem so primeri stanj » ubij, ali pa te ubijem jaz«, ali navznoter - močni notranji nagibi in impulzivnost (impulzivnost zasvojenca, da pride do psihotropne substance). V obeh primerih je storilec deloval namerno (naklepno) ,vendar bi bila argumentacija precej nepoštena, če bi mu svetovali da mora svoja dejanja (vedenje) tudi kontrolirati, za takšnega posameznika je to izjemno težko. Tako vsa obramba stoji na družbeno psiholoških predpostavkah, ki vključujejo duševna stanja: namere, impulzi.
PREVOD GENETSKIH RAZISKAV ZA UGOTAVLJANJE KAZENSKE ODGOVORNOSTI
Genetika predpostavlja mehanicistične biološke vzroke. Geni kot takšni pa ne povzročajo duševnih stanj in ne kriminalnih dejanj; to počnejo ljudje. Da bi dobili boljšo perspektivo glede ugotavljanja kazenske odgovornosti v povezavi z genetiko, morajo biti podatki genetskih raziskav prevedeni v družbeno psihološki kriterij kazenske odgovornosti. Mora biti precizno dokazano, kako in kje so podatki raziskav relevantni za ugotavljanje storilčevega vedenja, če morebiti je pri storilcu prisoten mens rea in navsezadnje, če je bilo prisotno duševno stanje pomembno za storilčevo obrambo. Vsekakor ni dovolj samo indicirati, da genetika vpliva na kriminalno vedenje, četudi lahko ima ta povezava zelo močen vir. Vzročnost in predvidljivost v pravu namreč nista opravičljiva razloga (večina kaznivih dejanj ni vzročno povezanih z grožnjami ali neobvladljivimi nameni). Če bi ta povezava obstajala, nihče ne bi bil odgovoren, saj smo nasledniki vzročnega univerzuma.
Genetska predispozicija za kaznivo dejanje se tako ne opraviči per se. Vzročnost je relevantna edino tedaj, ko ima moč pokazati prisotnost pravih opravičljivih razlogov. Verjetje v to, da se vzročnost per se opraviči ali olajša kazensko odgovornost zelo škodi in mede in je prav obseden poskus povezave znanstvenih raziskav in kazenske odgovornosti. To zmedo sem poimenoval z terminom » psiho - legalna napaka«. V nekaj sodnih primerih je bila uporabljena genetska študija za olajšanje kazenske odgovornosti, vendar se ravno ta napaka pogosto pojavlja.
Razlogi kažejo, da genetska neučinkovitost MAO-A (monoamino oksidaze tipa A – encima za izgradnjo serotonina, dopamina in norepinefrina) v interakciji z trpinčenjem v otroštvu poveča rizik za kriminalno in antisocialno vedenje kasneje pri odraslem; za več kot 9 krat.
Vseeno pa ni razloga za prepričanje, da se storilec kaznivega dejanja, ki je bil izpostavljen takšni interakciji ni zmogel vesti z potrebnim duševnim stanjem. Če je bila izpostavljenost takšni interakciji vzrok, da ni zmogel uporabiti racionalnega vedenja ali pa je povzročila nekontrolirano notranjo namero, takšna ublažitev se lahko upošteva v sodni odločbi kasneje. Tako zmanjšana prištevnost in težave kontrole vedenja bi morala biti prikazana neodvisno, tudi iz drugih znanstvenih podatkov, ne samo vzročnih.
NOTRANJI KONTRIBUTI, KI NISO V NEPOSREDNI POVEZAVI Z KAZENSKO ODGOVORNOSTJO
Genetske raziskave lahko notranje prispevajo h kazenskemu pravu v smislu ,da ni neposredno povezana pri ugotavljanju odgovornosti. Znanje o genetskih spremenljivkah, ki predispozira ljudi za nastanek kriminalnih dejanj, lahko izboljša natančnost nevarnih predvidevanj, ki vplivajo na samo kazen in pogojnih izpustov ter izboljšajo intervencijo za preprečitev kriminala. Naj poudarim; če bi storilca kaznivih dejanj izpustili na podlagi intervencije genetskih raziskav, bi prišlo do upora s strani javne varnosti in glede plačevanja takih intervencij, kot pa iz prepričanja, da si storilec zasluži milejšo kazen.
ZUNANJI KONTRIBUTI ZA OBLIKOVANJE KONCEPTA KAZENSKE ODGOVORNOSTI
Genetske raziskave lahko tudi zagotovijo radikalno zunanjo kritiko glede koncepta kazenske odgovornosti, če prepričljivo demonstrirajo, da si kazni ne zasluži nihče. Vir te ideje je izposojen iz mehanicistične metafizike, ki zagotavlja, da naša duševna stanja ne igrajo vloge pri pojasnjevanju posameznikovega vedenja.Gre za že znan determinizem in tematiko svobodne volje. Svobodna volja ni notranji kriterij za definiranje kazenske odgovornosti, niti ni temeljna. Tudi če tak determinizem drži, še vedno velja, da nekateri storilci kaznivih dejanj sicer imajo deluzije, vendar jih hkrati večina njih nima. To so ravno razlike, ki pojasnjujejo moralne razlike v skladu s teorijo pravičnosti, ki jo podpiramo. Na ravni metafizike obstaja cenjen pogled kompatibilizma, ki drži grobo definicijo odgovornosti v determinističnem svetu, brez svobodne volje. Deterministi se s tem seveda ne strinjajo, vendar pa to prerekanje ni razrešljivo in pravo ne more čakati na izrek metafizikov. Poleg tega pa zunanja kritika, ki temelji na determinizmu nima pravne podlage, četudi ima goreče zagovornike.
Kompatibilizem ne more preprečiti zunanjega argumenta, saj kompatibilizem predpostavlja družbeno psihološki pogled na problem, sekundarni argumenti pa se ravno temu upirajo. Nekateri verjamejo, da duševna stanja ne vplivajo na vzročnost pri ugotavljanju kazenske odgovornosti, paradoksično gledano, imajo pa jih za motivacijska duševna stanja; vendar niti genetiki niti druga znanost še ni dokazala ali so res naša duševna stanja vzročno nedejavna. Eminenten filozof duševnosti Jerry Fodor je zapisal, da če smo v zmoti glede tega, kako pomembna so naša duševna stanja, bi to pomenilo še zdaleč najhujšo zmoto kadarkoli v znanstvenem raziskovanju. Končno pa, če so naša duševna stanja, vključno z nameni vedenja samo fenomen zavesti, ki ga možgani nekako konstruirajo, kaj lahko potemtakem sploh še storimo? Naloga genetike in drugih znanosti naj bi bila potemtakem, da pojasni ravno našo namenskost kot pa reduktivno prepričevanje, zakaj česa ne moremo storiti. Prikaži več
Ni komentarjev:
Objavite komentar