VLOGA GENSKE ZASNOVE V CIKLU NASILJA PRI TRPINČENIH OTROCIH

AVTORJI: Avshalom Caspi, Joseph McClay, Terrie E. Moffitt, Jonathan Mill, Judy Martin, Ian W. Craig, Alan Taylor, Richie Poulton
SKRAJŠANO: Study Caspi et. al

 PREVOD: Dejan Tulimirović
American Association for the Advancement of Science, 2. AVGUST 2002

POVZETEK:
Študija je zajela večji vzorec otrok moškega spola in jih spremljala ...od rojstva pa do odrasle dobe z ključnim vprašanjem, zakaj nekateri trpinčeni otroci v dobi odraslosti razvijejo antisocialno vedenje, drugi pa ne. Funkcionalna raznovrstnost gena v dešifriranju nevrotransmiterskega - encima monoamino oksidaze A (MAOA) se je izkazala za zmerna pri trpinčenih otrocih. Trpinčeni otroci katerih genetska zasnova povzroča višje koncentracije MAOA, imajo manjše možnosti za razvoj antisocialnga vedenja. Te ugotovitve bi lahko delno pojasnile, zakaj nekateri, ki so bili trpinčeni v otroštvu ne nadaljujejo trpinčenja drugih, potem ko odrastejo – to kaže na epidemiološke dokaze, da genetska zasnova lahko ublaži otroško občutljivost na vplive iz okolja.

Trpinčenje otrok pomeni univerzalni riskantni faktor za razvoj antisocialnega vedenja kasneje pri odraslem. Dečki, ki so v mladosti doživeli spolno zlorabo, ali so bili izpostavljeni nepredvidljivi, prisilni in kaznovalni vzgoji imajo večje možnosti, da razvijejo prisilne motnje, antisocialno osebnostno motnjo ali postanejo sami agresorji. Prej ko v otroški dobi doživi trpinčenje, večja je verjetnost, da razvije te vrste deformacij. Obstajajo pa razlike med otroci kar se tiče odziva na trpinčenje. Četudi to v zgodnji dobi povzroči rizik za kasnejšo kriminaliteto, za vsaj 50%, veliko trpinčenih otrok ne postane delikventov - kriminalcev v odrasli dobi. Vzroki za takšno variabilnost so še vedno dokaj nejasni, vendar smemo predpostaviti, da je ranljivost deloma pogojena s strani genetskega faktorja za dovzetnost take stiske. V tej študiji se je iskalo individualne razlike v funkcionalni raznovrstnosti gena monoamino oksidaze (MAOA), ki je odgovoren za dovzetnost same travme in testiralo, če (MAOA) gen vpliva v času trpinčenja na nastanek antisocialnega vedenja.
(MAOA) gen je lociran na X kromosomu. Njegova naloga je, da dešifrira MAOA encim, za proizvodnjo drugih nevrotransmiterjev kot so: (NE – norepinephrin), (5-HT- serotonin), (DA – dopamin) in jih drži neaktivne. Manko aktivnosti gena (MAOA) se tako povezuje z agresivnimi vedenji pri miših kot pri ljudeh. Povečanje agresije in povečanje količine (NE-norepinerphrin-a, 5-HT- serotonina in DA – dopamina) je bilo opazovano v transgenični liniji pri miših, kjer je bil gen za dešifriranje encima izbrisan; pokazala se je normalizacija agresije s sočasno normalizacijo (polnim izrazom) MAOA encima. Pri ljudeh pa – null alela – na MAO, se povezuje z antisocialnim vedenjem pri moških. Ker je MAOA gen vezan na X kromosom, vpliva na določene (redke) moške z eno dešifrirano kopijo – zato se pri teh moških ne proizvaja MAOA encim dovolj efektivno, sicer pa je takšna mutacija redka. Tako ostajajo dokazi v povezavi z MAOA encimom in agresivnim vedenjem pri ljudeh še dokaj nepojasnjeni.
Dokazi kažejo, na hipotezo, da trpinčeni otroci in nasilno vedenje v odrasli dobi predispozirata na nezadostno delovanje MAOA encima, kar povzroča spremembe v nevrotransmiterskem sistemu v možganih. Študije na živalih so pokazale, da že sama deprivacija matere (samice) v zgodnji dobi mladička, le temu spremeni vse tri nevrotransmiterske sisteme, kar se lahko nadaljuje v odraslost in tako vpliva na agresivno vedenje. Pri človeku je sprememba na vseh treh nevrotransmiterskih sistemih povezuje z agresivnim vedenjem. Trpinčenje ima trajne posledice na te sisteme pri otrocih, vendar ni študij, ki bi še nakazovale, ali ima pri tem glavno vlogo ravno encim MAOA, ki pa vseeno vpliva na proizvodnjo preostalih nevrotransmiterjev. Nezadostna aktivnost MAOA lahko prisili organizem k nevronski hiperaktivnosti pred grožnjo. Kot dokaz sodi poskus injekciranja mišim substanco phenelzina ,ki zavira (inhibira) akcijo MAOA, pri tem pa prepreči kronični stres. Nizka raven aktivnosti MAOA, naj bi bila problematična ravno v zgodnjem (razvijajočem) se obdobju, ker še ne obstaja encim (MAOB), ki je MAOA soroden z širokim spektrom aminokislin, da prevzame kompenzacijo slabše aktivnosti encima MAOA.
Glede na hipotezo, da genetska zasnova za produkcijo MAOA encima vpliva zmerno na občutljivost otroškega trpinčenja, kar se kaže v kasnejšem antisocialnem vedenju, smo testirali predvidljivost antisocialnega vedenja v interakciji z genom MAOA on okoljem – trpinčenjem. Večje število okarakteriziranih - variabilno število parov (VNTR) kaže ravno na MAOA gen, katerega povezujemo z afektivnimi motnjami. Ta polimorfizem na genotipu smo raziskovali v študiji ( multidisciplinarna zdravstvena študija za razvoj -Dunedin ).Študija je zajela 1037 otrok ( 52% moškega spola)in jih je zajemala glede na starost: 3, 5, 7, 9, 11, 13, 15, 18 in 21 let in je ostala nespremenjena pri starosti 26 let.
Študija je pokazala tri prednosti testiranja interakcije gen – okolje (G X E). Kot prvo, v
nasprotju z kliničnimi raziskavami je ta študija vsebovala vzorec splošne populacije in se izognila potencialnim motnjam v povezavi v obema G X E spremenljivkama. Kot drugo, vzorec je zelo dobro okarakteriziral okolje in njegove tegobe skozi zgodovino odraščanja otrok. Otroci med leti 3 in 11 – 8%, so preživeli resno trpinčenje, 28% jih je doživelo srednje težko trpinčenje in 64 % ostalih otrok ni doživelo nobenega trpinčenja. Otroci, ki so bili težko trpinčeni se niso razlikovali po MAOA aktivnosti, s predpostavko, da genetska zasnova ni vplivala na težo trpinčenja. Kot tretje pa je študija ugotovila izrazito antisocialno vedenje. Tako je antisocialno vedenje zelo kompleksen fenotip ( splet genetike in okolja ) in posamezna metodologija in podatkovna baza (diagnoza, osebnost, vedenje) je okarakterizirana z različnimi pristopi in omejitvami. Vir podatkov je prihajal iz neodvisnih študij, primernih za različne stadije raziskave, smo določili štiri meritve raziskovanja.
Motnje vedenja adolescentov so bile ocenjene glede na kriterije Diagnostično – Statistične knjige za Duševno zdravje (DSM-IV); obtožbe za kazniva in nasilna dejanja so bila pridobljena s strani avstralske in novozelandske policije; osebnostne predispozicije za nasilna dejanja so bile merjene kot del psiholoških vrednosti pri 26. letu starosti.
Simptomi za antisocialno vedenje so bili ugotovljeni za starost 26 let s pomočjo zbiranja informacij svojcev in drugih, ki so tesno poznali dotično osebo. Indeks vseh štirih meritev je pokazal povezavo za antisocialno vedenje. Uporabili smo tudi zmerno regresivno analizo in predvideli skupek faktorjev za razvoj antisocialnega vedenja v primerjavi z prej navedenimi štirimi meritvami. Glavni efekt same aktivnosti MAOA na razvoj stopnje antisocialnega vedenja ni bil odločilen, medtem ko se je pokazala odločilna povezava aktivnosti MAOA z trpinčenjem otrok. Test povezave med aktivnostjo MAOA in trpinčenjem je razkril pomembno povezavo med G X E (genetiko in okoljem).Ta interakcija med posameznima spremenljivkama je pokazala, da so efekti na otroško trpinčenje v povezavi z antisocialnim vedenjem precej manjši pri tistih otrocih moškega spola, pri katerih je bila zaznana visoka stopnja aktivnosti MAOA, kot tistimi, pri katerih je bila stopnja aktivnosti MAOA manjša.
Študijo smo nadaljevali in testirali ali obstaja povezava med spremenljivkama G X E v posameznih točkah štirih meritev za razvoj antisocialnega vedenja. Za vse štiri točke smo dobili rezultate, ki je sovpadala s hipotezo, da obstaja povezava med antisocialnim vedenjem in trpinčenjem in da je pogojena z otrokovo genetsko zasnovo aktivnosti MAOA.
Trpinčenje otrok moškega spola (vključno z težko stopnjo travme in srednje težko stopnjo travme), pri katerih je izražena nizka stopnja aktivnosti MAOA, je veliko verjetneje, da razvijejo vedenjsko motnjo, kot tisti otroci, ki imajo izraženo nizko stopnjo aktivacije MAOA in trpinčenja ne doživijo. V nasprotnem pa med otroci moškega spola z visoko stopnjo aktivacije MAOA, samo trpinčenje ni prinašalo rizika za razvoj vedenjske motnje. Pri odraslih pa obstaja večja verjetnost za obsodbo nasilnega vedenja pri tistih trpinčenih moških z nižjo stopnjo aktivacije genske zasnove MAOA, kot pa pri moških, ki imajo isto genetsko zasnovo in niso bili trpinčeni. Spet pa nasproti tisti moški, pri katerih je zaznana visoka stopnja aktivacije MAOA samo trpinčenje ni odločilno za razvoj nasilnega vedenja.
Za poročilo je torej pomemben podatek, da med tistimi moškimi, ki imajo nižjo aktivacijo MAOA in ki so bili trpinčeni v otroštvu, so se pokazale resne povezave za razvoj antisocialnega vedenja, kot pa med moškimi z isto genetsko zasnovo in niso bili trpinčeni. V nasprotju pa tisti moški, pri katerih je bila zaznana visoka stopnja aktivacije MAOA ni bilo zaznano povišane stopnje antisocialnega vedenja, etudi so kot otroci bili trpinčeni.
Te ugotovitve zagotavljajo dokaz, da funkcionalna raznolikost gena MAOA vpliva na odziv trpinčenja v otroštvu in razvoj antisocialnega vedenja kasneje pri odraslih moških. Ponovitvene študije G X E so zato smiselne v ugotovitvenem postopku, ko gre za zgodovino trpinčenja in bi morale zagotavljati mnoštvo raziskav za genezo antisocialnega vedenja tako pri moških kot ženskah. Kašne raziskave sigurno vsebujejo potencial za klinično prakso. Kljub spoštovanju raziskav v psihiatrični genetiki pa znanje o okoljskih vplivih ( kontekstih) lahko pripomore k re - definiranju fenotipa. Vplivi genetike na vso populacijo lahko imajo tako lahko manjši pomen, če se ti vplivi izrazijo samo na določenem delu populacije, kjer obstaja rizik okolja.
Tako v kombinaciji z raziskavami o otroškem zdravju, znanja o specifičnih genetskih rizikih, lahko pripomorejo k prepoznavanju procesa takšnih motenj. Mnoštvo bioloških in psiholoških procesov je bilo postavljeno v ospredje, da se pojasni kako in zakaj se izkušnje trpinčenja v otroštvu spreobrnejo v antisocialno vedenje, nasproti drugim. Vseeno pa še vedno ni prepričljivih dokazov, da kateri od teh procesov vpliva na genezo od trpinčenja otroka do kasnejšega kriminalnega vedenja. Nekaterim mladim se ta proces pojavi, medtem ko drugim ne in ravno to povezavo želimo razumeti. Raziskava se je osredotočila na socialne izkušnje, ki otroke varuje, vendar je možno spregledati ravno vlogo varnosti mladih, ki jo dosegajo genetske raziskave.
Za genetiko se predpostavlja, da vpliva na ranljivost za razvoj motenj in drugega škodljivega vedenja, vendar če pogledamo iz evolucijske perspektive ugotovimo, da genetika istočasno lahko varuje pred okoljskimi vplivi. Študije trpinčenja se lahko uporabijo smiselno v sklopu za ugotavljanje senzitivnosti za stresor in razumevanje vloge MAOA aktivacije se lahko pojasni ( na temelju razvoja nevrotransmiterskega sistema v možganih) kako stopnja stresne situacije povzroči preobrat k antisocialnemu vedenju nasproti drugim (predvsem tistih, ki so bili trpinčeni).
Dokler se ta študija ne ponovi, so špekulacije glede kliničnih implikacij na vedenje prenagljene. Ne glede na to, da je nekje 12 % tistih, ki imajo nizko stopnjo aktivacije MAOA in so hkrati bili trpinčeni v otroštvu, poročajo pa o 44 % tistih, ki so bili obsojeni za nasilna dejanja in 11% tistih, ki se povezujejo z glavnimi riziki glede kardiovaskularne bolezni. Poleg tega pa 85% tistih moških, ki so imeli zaznano nižjo aktivnost MAOA in ki so sočasno bili močno trpinčeni, takšni najverjetneje razvijejo eno izmed oblik antisocialnega vedenja. Oba predvidena rizika za prepoznavnost senzitivnosti na travmo sta dobra pokazatelja za informiranje pri razvoju farmakološkega zdravljenja v prihodnosti.